Page 634 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 634
oblike, vloge nemškega in slovenskega jezika v posvetilih in predgovorih, manj pa
je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena.
Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te dobe, predstavlja
pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma pisec širši
javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku ali konkretni
ciljni skupini, dotaknila pa se je ta informacija vsakogar, ki je imel dostop do knjige.
Kot smo že omenili, je bila oblika posvetila podobna že od humanizma dalje in
posvetilo je imelo več ali manj podoben namen pri vseh avtorjih. Pri Trubarju
je namen posvetila dvojne narave, lahko bi dejali vertikalne in horizonalne.
Naslovljenci njegovih posvetil so namreč pripadniki višjega družbenega sloja,
ne gre pa zanemariti tudi njegove horizontalne orientacije, ko se obrača na ljudi,
ki so njemu enaki, celo na družbeni lestvici nižje od njega. Krajnc-Vrečkova je v
obravnavi Trubarjevih predgovorov in posvetil izluščila tiste vsebine, ki osvetljujejo
antropološko sporočilnost njegove misli 16. stoletja. Te se loteva z vidika teološke
in kulturne antropologije. V smislu teološke antropologije izhaja iz Rajhmanove
teološke misli, da je Trubarjev človek v središču dogajanja, vendar tako, da je še
vedo odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe
kot slabotnega grešnika, iz česar je prepoznavna osrednja misel Trubarjeve teološke
antropologije.18 Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko
prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa daje možnost razjasnitve njegovega
sporočila tudi z vidika kulturne antropologije.19 V pregledu antropološke tradicije
na Slovenskem je Trubar posredno, deloma pa tudi neposredno uvrščen med klasike
slovenske kulturne antropologije.20 Pomemben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je
tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo
vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal predvsem
verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filozofska vprašanja, ki vsebujejo
zametke antropologije in etnologije. Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne
značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in
običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih in islamu, je »v svojih posvetilih skrbno
izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore. V odnosu do le-
18 Fanika Krajnc-Vrečko, Trubar kot navdih in prispodoba percepcije Svetega pisma med Slovenci. Zbra-
na dela Primoža Trubarja VI, Ljubljana: Pedagoški inštitut 2010, 695.
19 Fanika Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Stati inu
obstati (2008), št. 7–8, 30–41.
20 Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem. Etnolog (nv), 2 (1992), 2,
259–266.
634
je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena.
Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te dobe, predstavlja
pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma pisec širši
javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku ali konkretni
ciljni skupini, dotaknila pa se je ta informacija vsakogar, ki je imel dostop do knjige.
Kot smo že omenili, je bila oblika posvetila podobna že od humanizma dalje in
posvetilo je imelo več ali manj podoben namen pri vseh avtorjih. Pri Trubarju
je namen posvetila dvojne narave, lahko bi dejali vertikalne in horizonalne.
Naslovljenci njegovih posvetil so namreč pripadniki višjega družbenega sloja,
ne gre pa zanemariti tudi njegove horizontalne orientacije, ko se obrača na ljudi,
ki so njemu enaki, celo na družbeni lestvici nižje od njega. Krajnc-Vrečkova je v
obravnavi Trubarjevih predgovorov in posvetil izluščila tiste vsebine, ki osvetljujejo
antropološko sporočilnost njegove misli 16. stoletja. Te se loteva z vidika teološke
in kulturne antropologije. V smislu teološke antropologije izhaja iz Rajhmanove
teološke misli, da je Trubarjev človek v središču dogajanja, vendar tako, da je še
vedo odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe
kot slabotnega grešnika, iz česar je prepoznavna osrednja misel Trubarjeve teološke
antropologije.18 Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko
prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa daje možnost razjasnitve njegovega
sporočila tudi z vidika kulturne antropologije.19 V pregledu antropološke tradicije
na Slovenskem je Trubar posredno, deloma pa tudi neposredno uvrščen med klasike
slovenske kulturne antropologije.20 Pomemben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je
tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo
vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal predvsem
verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filozofska vprašanja, ki vsebujejo
zametke antropologije in etnologije. Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne
značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in
običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih in islamu, je »v svojih posvetilih skrbno
izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore. V odnosu do le-
18 Fanika Krajnc-Vrečko, Trubar kot navdih in prispodoba percepcije Svetega pisma med Slovenci. Zbra-
na dela Primoža Trubarja VI, Ljubljana: Pedagoški inštitut 2010, 695.
19 Fanika Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Stati inu
obstati (2008), št. 7–8, 30–41.
20 Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem. Etnolog (nv), 2 (1992), 2,
259–266.
634
