Page 633 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 633
so skoraj vsa Trubarjeva pisma povezana z njegovim delom oziroma njegovo
teologijo, so po vsebini in obliki zelo podobna njegovim nemškim predgovorom
oziroma posvetilom. Zanimiva je, na primer, primerjava njegovega posvetila knezu,
kralju Maksimilijanu, poznejšemu cesarju, naklonjenemu novi veri, v nemškem
predgovoru k 2. delu Nove zaveze iz leta 1560, ki je datirana s Tübingen, 1. januarja
1560: v njem govori predvsem o svojem delu. S Kempten, 2. januarja istega leta, pa
je datirano pismo istemu knezu in kralju Maksimilijanu, v katerem pa predvsem toži
o krivih obtožbah njegovega prevajanja in pisanja ter se le v manjšem delu posveča
predvidenemu prevajanju in tiskanju glagolske in cirilične Biblije.10 Kljub precej
različni vsebini pa sta slog ter namen posvetila in pisma dokaj enaka, s tem da je
pismo le nekoliko bolj osebno. Jože Rajhman o teh Trubarjevih stilnih značilnostih
pravi: »Trubarjeva pisma se slogovno ujemajo s principom pisanja tovrstne literarne
oblike v času, v katerem so nastala. Vendar pa so še vedno toliko osebne narave, tudi
tista ‚uradne‘ vsebine, da ostaja Trubar kot avtor nezmotljivo razpoznaven. Tako bi
skoraj lahko trdili, da so pisma razpoznavna ne samo po podpisu temveč po stilu
pisanja, po pristopu do obravnavanega predmeta in po Trubarjevi zgovornosti, ki
je lastna njegovi slovenski naravi, kadar si prizadeva, da bi dosledno sledil resnici
in sprejetemu prepričanju.«11 Brez oklevanja bi lahko to Rajhmanovo misel o
Trubarjevih pismih prenesli tudi na Trubarjeve nemške predgovore posvetila.
V celotnem korpusu Primoža Trubarja poleg prvih slovenskih knjig in ohranjenih
pisem igrajo pomembno vlogo posvetila in predgovori v njegovih tiskanih knjižnih
delih. Trubarjeva posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v
nemški komentirani12 izdaji podrobneje predstavil Oskar Sakrausky,13 delno v
slovenskem prevodu Mirko Rupel,14 še prej Janko Lokar15 in Peter Scherer,16 s
poudarkom na pismih pa Jože Rajhman.17 Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine
10 J. Rajhman, n. d., 38–43.
11 Jože Rajhman, Trubarjeva pisma, poskus stilne predstavitve. Protestantizem pri Slovencih. Wiener
Slawistischer Almanach, Sonderband, Wien 1984, 13, 56.
12 Marjan Smolik, Komentirana izdaja nemških predgovorov in posvetil v slovenskih in hrvaških knjigah
16. stoletja. Bogoslovni vestnik 49 (1989), 373–379.
13 Oskar Sakrausky, Primus Truber Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformation-
swerk, SAZU in Institut für protestantische Kirchengeschichte: Ljubljana, Wien 1989.
14 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, 1966 (druga izdaja).
15 Janko Lokar, Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1–20.
16 Peter Scherer, Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der sloweni-
schen protestantischen Schriften. III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, 323–329.
17 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986.
633
teologijo, so po vsebini in obliki zelo podobna njegovim nemškim predgovorom
oziroma posvetilom. Zanimiva je, na primer, primerjava njegovega posvetila knezu,
kralju Maksimilijanu, poznejšemu cesarju, naklonjenemu novi veri, v nemškem
predgovoru k 2. delu Nove zaveze iz leta 1560, ki je datirana s Tübingen, 1. januarja
1560: v njem govori predvsem o svojem delu. S Kempten, 2. januarja istega leta, pa
je datirano pismo istemu knezu in kralju Maksimilijanu, v katerem pa predvsem toži
o krivih obtožbah njegovega prevajanja in pisanja ter se le v manjšem delu posveča
predvidenemu prevajanju in tiskanju glagolske in cirilične Biblije.10 Kljub precej
različni vsebini pa sta slog ter namen posvetila in pisma dokaj enaka, s tem da je
pismo le nekoliko bolj osebno. Jože Rajhman o teh Trubarjevih stilnih značilnostih
pravi: »Trubarjeva pisma se slogovno ujemajo s principom pisanja tovrstne literarne
oblike v času, v katerem so nastala. Vendar pa so še vedno toliko osebne narave, tudi
tista ‚uradne‘ vsebine, da ostaja Trubar kot avtor nezmotljivo razpoznaven. Tako bi
skoraj lahko trdili, da so pisma razpoznavna ne samo po podpisu temveč po stilu
pisanja, po pristopu do obravnavanega predmeta in po Trubarjevi zgovornosti, ki
je lastna njegovi slovenski naravi, kadar si prizadeva, da bi dosledno sledil resnici
in sprejetemu prepričanju.«11 Brez oklevanja bi lahko to Rajhmanovo misel o
Trubarjevih pismih prenesli tudi na Trubarjeve nemške predgovore posvetila.
V celotnem korpusu Primoža Trubarja poleg prvih slovenskih knjig in ohranjenih
pisem igrajo pomembno vlogo posvetila in predgovori v njegovih tiskanih knjižnih
delih. Trubarjeva posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v
nemški komentirani12 izdaji podrobneje predstavil Oskar Sakrausky,13 delno v
slovenskem prevodu Mirko Rupel,14 še prej Janko Lokar15 in Peter Scherer,16 s
poudarkom na pismih pa Jože Rajhman.17 Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine
10 J. Rajhman, n. d., 38–43.
11 Jože Rajhman, Trubarjeva pisma, poskus stilne predstavitve. Protestantizem pri Slovencih. Wiener
Slawistischer Almanach, Sonderband, Wien 1984, 13, 56.
12 Marjan Smolik, Komentirana izdaja nemških predgovorov in posvetil v slovenskih in hrvaških knjigah
16. stoletja. Bogoslovni vestnik 49 (1989), 373–379.
13 Oskar Sakrausky, Primus Truber Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformation-
swerk, SAZU in Institut für protestantische Kirchengeschichte: Ljubljana, Wien 1989.
14 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, 1966 (druga izdaja).
15 Janko Lokar, Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1–20.
16 Peter Scherer, Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der sloweni-
schen protestantischen Schriften. III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, 323–329.
17 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986.
633
