Page 630 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 630
ajatelja. Pisec tako postaja podeljevalec slave in časti, čast pa obvezuje obdarjenca
k hvaležnosti. Schottenloher v razpravi o nagibih za pisanje predgovorov kot posvetil
navaja: „Enega glavnih vzrokov moramo iskati v rastoči humanistični želji po
uveljavljanju. Drug motiv je povečana potreba po sporočanju, ki je s knjigotiskom
doživelo mogočen zagon. Še močnejši vpliv, se zdi, je bila želja avtorja ali izdajatelja,
da si pridobi podpornika ali zaščitnika, ki bi njemu posvečeno publikacijo s
svojim imenom zaščitil in posvetilo s kakršno koli protiuslugo ali priporočilom,
darilom ali častnim plačilom povrnil. Tukaj se torej reklama in nagrada prepletata s
predgovorom – posvetilom. Najenostavnejše in nesebično posvetilo je bilo posvetilo
prijatelja prijatelju.“2
Pomemben vidik predgovora kot posvetila je odnos med avtorjem, piscem in
naslovljencem posvetila, ki ga lahko prepozna bralec. Intimnost posvetila daje
knjigi barvo, toplino in odnos. Pušča določene vrednote, ko nam knjiga sama
nima več kaj povedati. S seboj prinaša vedno nekaj osebnega; življenjsko zgodbo,
avtor in naslovljenec se nam približata in na ta način spoznamo njun medsebojni
odnos.3 Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos.
Odnos avtorja do naslovljenca svojega posvetila, do človeka kot posameznika in
kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz
ljudstva vse bolj postajala narod.
Ker je, kot že omenjeno, posvetilo kot predgovor doživelo svoj največji razmah v
16. stoletju, to je stoletju pojava humanizma, je tudi eden njegovih najvidnejših in
najizrazitejših predstavnikov Erazem Rotterdamski med prvimi spoznal pomen
tiskanja knjig in z njim povezanega posvetila za duhovni dvig človeštva. Iz Basla
je s tiskano besedo in jedrnatimi posvetilnimi predgovori pred svojimi teksti
nagovarjal posvetne in cerkvene velikaše za vrnitev k čistemu Kristusovemu nauku
in krščanskemu življenju po zakonih razuma ter tako širil in vnašal v krščanstvo
novega duha. Kar je za Martina Luthra bil udaren plakat (Flugblatt), namenjen
predvsem prenovi cerkvenega reda, je bil za Erazma duhovit, pretanjen predgovor
kot samostojno literarno delo, s katerim se je obračal tako na cesarja kot na papeža.
Prvi je s svojimi »Tezami« razburil cerkveno in posvetno hierarhijo ter razburkal
in proti njej dvignil ponižane ljudske množice. Drugi je kot enak z enakimi govoril
s posvetno in s cerkveno gosposko pa tudi z učenjaki in vsemi drugimi, ki so jim
bili njegovi spisi dostopni, vsi pa so tega vodilnega humanista zavzeto poslušali. Ta
razlika v zvrsti pa ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini, pač pa bolj razlika
2 K. Schottenloher, n. d., 175.
3 K. Schottenloher, n. d., 208.
630
k hvaležnosti. Schottenloher v razpravi o nagibih za pisanje predgovorov kot posvetil
navaja: „Enega glavnih vzrokov moramo iskati v rastoči humanistični želji po
uveljavljanju. Drug motiv je povečana potreba po sporočanju, ki je s knjigotiskom
doživelo mogočen zagon. Še močnejši vpliv, se zdi, je bila želja avtorja ali izdajatelja,
da si pridobi podpornika ali zaščitnika, ki bi njemu posvečeno publikacijo s
svojim imenom zaščitil in posvetilo s kakršno koli protiuslugo ali priporočilom,
darilom ali častnim plačilom povrnil. Tukaj se torej reklama in nagrada prepletata s
predgovorom – posvetilom. Najenostavnejše in nesebično posvetilo je bilo posvetilo
prijatelja prijatelju.“2
Pomemben vidik predgovora kot posvetila je odnos med avtorjem, piscem in
naslovljencem posvetila, ki ga lahko prepozna bralec. Intimnost posvetila daje
knjigi barvo, toplino in odnos. Pušča določene vrednote, ko nam knjiga sama
nima več kaj povedati. S seboj prinaša vedno nekaj osebnega; življenjsko zgodbo,
avtor in naslovljenec se nam približata in na ta način spoznamo njun medsebojni
odnos.3 Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos.
Odnos avtorja do naslovljenca svojega posvetila, do človeka kot posameznika in
kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz
ljudstva vse bolj postajala narod.
Ker je, kot že omenjeno, posvetilo kot predgovor doživelo svoj največji razmah v
16. stoletju, to je stoletju pojava humanizma, je tudi eden njegovih najvidnejših in
najizrazitejših predstavnikov Erazem Rotterdamski med prvimi spoznal pomen
tiskanja knjig in z njim povezanega posvetila za duhovni dvig človeštva. Iz Basla
je s tiskano besedo in jedrnatimi posvetilnimi predgovori pred svojimi teksti
nagovarjal posvetne in cerkvene velikaše za vrnitev k čistemu Kristusovemu nauku
in krščanskemu življenju po zakonih razuma ter tako širil in vnašal v krščanstvo
novega duha. Kar je za Martina Luthra bil udaren plakat (Flugblatt), namenjen
predvsem prenovi cerkvenega reda, je bil za Erazma duhovit, pretanjen predgovor
kot samostojno literarno delo, s katerim se je obračal tako na cesarja kot na papeža.
Prvi je s svojimi »Tezami« razburil cerkveno in posvetno hierarhijo ter razburkal
in proti njej dvignil ponižane ljudske množice. Drugi je kot enak z enakimi govoril
s posvetno in s cerkveno gosposko pa tudi z učenjaki in vsemi drugimi, ki so jim
bili njegovi spisi dostopni, vsi pa so tega vodilnega humanista zavzeto poslušali. Ta
razlika v zvrsti pa ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini, pač pa bolj razlika
2 K. Schottenloher, n. d., 175.
3 K. Schottenloher, n. d., 208.
630
