Page 632 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 632
i ni mogoče brez poznavanja njihove bogate korespondence, ki se v slogu skoraj
ne razlikuje od predgovorov posvetil in je obširno predstavljena v izdajah pisem
Primoža Trubarja in slovenskih protestantskih piscev. Sistematično je Trubarjeva
pisma, ki so sicer vsa napisana v tujem (nemškem ali latinskem) jeziku in raztresena
po vsej Evropi, v 19. stoletju začel zbirati Trubarjev biograf Theodor Elze5 ter jih
predstavil sicer v nemškem jeziku in opremil s komentarji. Čeprav je bilo videti, da
so zbrana vsa Trubarjeva pisma, je po dobrega pol stoletja postalo jasno, da jih je
še kar nekaj izven njegove zbirke. Mirko Rupel6 je tej zbirki dodal najprej 15 (1958)
nato pa še 6, skupaj 21 (1962) pisem. Jože Rajhman7 je leta 1986 izdal vsa do tedaj
znana Pisma Primoža Trubarja v transkripciji in prevodih, v njih objavlja 83 pisem,
torej 2 več kot je bilo znanih leta 1962. Razen tega še 6 Trubarjevih lastnoročno
napisanih listin in njegov predgovor k slovenski Cerkovni ordnungi. Leta 1997 so
pod Rajhmanovim uredništvom izšla še Pisma slovenskih protestantov. Vendar
število odkritih Trubarjevih pisem gotovo še ni popolno, saj ni znano, kaj se je
zgodilo z zapuščino B. Raupacha.8 J. Rajhman v Pismih Primoža Trubarja pojasnjuje:
»Tako morda ne bi vedeli za Trubarjeva hamburška pisma, če jih ne bi odkril in
omogočil njih fotokopiranje O. Sakrausky; hkrati pa je opozoril, da utegnejo biti v
Hamburgu še nova pisma, vendar se doslej nihče, kolikor je znano, ni lotil načrtnega
raziskovanja obsežnega gradiva v zapuščini B. Raupacha. Sicer pa je tudi del njegove
zapuščine, po ustnem sporočilu O. Sakrauskega, prešel med drugo svetovno vojno
v Berlin, kjer je bil zelo verjetno žrtev vojnih razmer. Vendar je še H. C. W. Sillen v
prejšnjem stoletju črpal iz nje. Kar neverjetno je, da za njegovo delo Primus Truber,
der Reformator Krains (Erlangen 1861) ni vedel, ali ni hotel vedeti niti Th. Elze
niti M. Rupel.«9 M. Rupel se je zavedal, da vse gradivo o Trubarju še ni odkrito,
saj je leta 1953 zapisal, da bo za oblikovanje končne literarne in kulturne podobe
naše reformacije treba še iskati doma in na tujem gradivo, kot so Trubarjeva pisma.
Tako Elze kot pozneje Kidrič, Rupel in vsi poznejši raziskovalci in pisci Trubarjeve
biografije ali monografij o njem so se slej ko prej soočali z njegovimi pismi in se pri
pisanju v marsičem opirali nanje.
5 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, objavil je 60 Trubarjevih pisem z dodatki odgo-
vorov na ta pisma.
6 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, 2., dopolnjena izdaja. DZS: Ljubljana 1966, v njej je objavlje-
nih 33 prevodov odlomkov Trubarjevih pisem.
7 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja. SAZU: Ljubljana 1986; Pisma slovenskih protestantov. ZRC
SAZU: Ljubljana 1997.
8 Bernhard Raupach, 1682–1745. Zgodovinopisec protestantizma v Avstriji.
9 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 11.
632
ne razlikuje od predgovorov posvetil in je obširno predstavljena v izdajah pisem
Primoža Trubarja in slovenskih protestantskih piscev. Sistematično je Trubarjeva
pisma, ki so sicer vsa napisana v tujem (nemškem ali latinskem) jeziku in raztresena
po vsej Evropi, v 19. stoletju začel zbirati Trubarjev biograf Theodor Elze5 ter jih
predstavil sicer v nemškem jeziku in opremil s komentarji. Čeprav je bilo videti, da
so zbrana vsa Trubarjeva pisma, je po dobrega pol stoletja postalo jasno, da jih je
še kar nekaj izven njegove zbirke. Mirko Rupel6 je tej zbirki dodal najprej 15 (1958)
nato pa še 6, skupaj 21 (1962) pisem. Jože Rajhman7 je leta 1986 izdal vsa do tedaj
znana Pisma Primoža Trubarja v transkripciji in prevodih, v njih objavlja 83 pisem,
torej 2 več kot je bilo znanih leta 1962. Razen tega še 6 Trubarjevih lastnoročno
napisanih listin in njegov predgovor k slovenski Cerkovni ordnungi. Leta 1997 so
pod Rajhmanovim uredništvom izšla še Pisma slovenskih protestantov. Vendar
število odkritih Trubarjevih pisem gotovo še ni popolno, saj ni znano, kaj se je
zgodilo z zapuščino B. Raupacha.8 J. Rajhman v Pismih Primoža Trubarja pojasnjuje:
»Tako morda ne bi vedeli za Trubarjeva hamburška pisma, če jih ne bi odkril in
omogočil njih fotokopiranje O. Sakrausky; hkrati pa je opozoril, da utegnejo biti v
Hamburgu še nova pisma, vendar se doslej nihče, kolikor je znano, ni lotil načrtnega
raziskovanja obsežnega gradiva v zapuščini B. Raupacha. Sicer pa je tudi del njegove
zapuščine, po ustnem sporočilu O. Sakrauskega, prešel med drugo svetovno vojno
v Berlin, kjer je bil zelo verjetno žrtev vojnih razmer. Vendar je še H. C. W. Sillen v
prejšnjem stoletju črpal iz nje. Kar neverjetno je, da za njegovo delo Primus Truber,
der Reformator Krains (Erlangen 1861) ni vedel, ali ni hotel vedeti niti Th. Elze
niti M. Rupel.«9 M. Rupel se je zavedal, da vse gradivo o Trubarju še ni odkrito,
saj je leta 1953 zapisal, da bo za oblikovanje končne literarne in kulturne podobe
naše reformacije treba še iskati doma in na tujem gradivo, kot so Trubarjeva pisma.
Tako Elze kot pozneje Kidrič, Rupel in vsi poznejši raziskovalci in pisci Trubarjeve
biografije ali monografij o njem so se slej ko prej soočali z njegovimi pismi in se pri
pisanju v marsičem opirali nanje.
5 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, objavil je 60 Trubarjevih pisem z dodatki odgo-
vorov na ta pisma.
6 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, 2., dopolnjena izdaja. DZS: Ljubljana 1966, v njej je objavlje-
nih 33 prevodov odlomkov Trubarjevih pisem.
7 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja. SAZU: Ljubljana 1986; Pisma slovenskih protestantov. ZRC
SAZU: Ljubljana 1997.
8 Bernhard Raupach, 1682–1745. Zgodovinopisec protestantizma v Avstriji.
9 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 11.
632
