Page 629 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 629
ard Vrečko
Predgovor kot posvetilo v Trubarjevih knjigah
K enajsti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja
Predgovor kot posvetilo se pojavlja v večini knjig 16. stoletja predvsem po zaslugi
zgodnjega tiska, ko je knjiga postala dostopna širšemu krogu občestva. Najzgodnejši
predgovori kot posvetila se pojavljajo v letih 1467 do 1472 v tekstih italijanskega
humanista Giovanna Andrea de’Bussija, bili so nagovori papežu z namenom, da
ga pridobi za podporo prvi rimski tiskarni v lasti Nemcev Konrada Sweynheyma
in Arnolda Panartza. S papeževim imenom naj bi izdaje pridobile večjo veljavo.
Kmalu se je predgovor kot posvetilo udomačil tudi v ostalem italijanskem tisku
in postal njegov ustaljen dodatek.1 V predgovoru kot posvetilu se je tedanji pisec,
humanist, obračal neposredno na določeno kategorijo bralcev ali na posameznega
bralca, pač glede na to, kaj je hotel s posvetilom izpovedati ali doseči. Vsekakor
pa se je zavedal, da tega ne bo bral samo tisti, ki mu je bilo posvetilo namenjeno,
temveč bo to doseglo širši odmev, kar bo ugajalo tudi siceršnjemu naslovljencu, saj
je v njem ta bil običajno hvaljen in opevan. Predgovor kot posvetilo je bil nekakšen
samostojen dodatek h knjigi, lahko bi rekli nekaka nova zvrst literarnega ustvarjanja,
še najbolj podobna pismu (ki je bolj osebne narave), toda s širše pomembno
vsebino in širokim dostopom. Pisec tako postane samozavestnejši, saj lahko preko
svojega dela komunicira z javnostjo in predstavniki sloja, ki mu sicer ne bi bil
dosegljiv. Zaveda se, da so čast, spoštovanje, slava in nesmrtnost – že od nekdaj
med najvišjimi vrednotami življenja – s tiskano besedo postale dosegljive kot še
nikoli do tedaj. Tiskana objava ne daje veljave le piscu temveč mu z imenovanjem,
hvalo in poveličevanjem nekega drugega subjekta dviga ugled ter naslovljenca
prepričuje, da bo pripravljen posegati v dejanja, ki so morebitni cilj avtorja oziroma
1 Karl Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16.Jahrhunderts, Münster: Aschendorffsche
Verlagsbuchhandlung 1953, 2.
629
Predgovor kot posvetilo v Trubarjevih knjigah
K enajsti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja
Predgovor kot posvetilo se pojavlja v večini knjig 16. stoletja predvsem po zaslugi
zgodnjega tiska, ko je knjiga postala dostopna širšemu krogu občestva. Najzgodnejši
predgovori kot posvetila se pojavljajo v letih 1467 do 1472 v tekstih italijanskega
humanista Giovanna Andrea de’Bussija, bili so nagovori papežu z namenom, da
ga pridobi za podporo prvi rimski tiskarni v lasti Nemcev Konrada Sweynheyma
in Arnolda Panartza. S papeževim imenom naj bi izdaje pridobile večjo veljavo.
Kmalu se je predgovor kot posvetilo udomačil tudi v ostalem italijanskem tisku
in postal njegov ustaljen dodatek.1 V predgovoru kot posvetilu se je tedanji pisec,
humanist, obračal neposredno na določeno kategorijo bralcev ali na posameznega
bralca, pač glede na to, kaj je hotel s posvetilom izpovedati ali doseči. Vsekakor
pa se je zavedal, da tega ne bo bral samo tisti, ki mu je bilo posvetilo namenjeno,
temveč bo to doseglo širši odmev, kar bo ugajalo tudi siceršnjemu naslovljencu, saj
je v njem ta bil običajno hvaljen in opevan. Predgovor kot posvetilo je bil nekakšen
samostojen dodatek h knjigi, lahko bi rekli nekaka nova zvrst literarnega ustvarjanja,
še najbolj podobna pismu (ki je bolj osebne narave), toda s širše pomembno
vsebino in širokim dostopom. Pisec tako postane samozavestnejši, saj lahko preko
svojega dela komunicira z javnostjo in predstavniki sloja, ki mu sicer ne bi bil
dosegljiv. Zaveda se, da so čast, spoštovanje, slava in nesmrtnost – že od nekdaj
med najvišjimi vrednotami življenja – s tiskano besedo postale dosegljive kot še
nikoli do tedaj. Tiskana objava ne daje veljave le piscu temveč mu z imenovanjem,
hvalo in poveličevanjem nekega drugega subjekta dviga ugled ter naslovljenca
prepričuje, da bo pripravljen posegati v dejanja, ki so morebitni cilj avtorja oziroma
1 Karl Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16.Jahrhunderts, Münster: Aschendorffsche
Verlagsbuchhandlung 1953, 2.
629
