Page 207 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 207
Trden grad je naš Gospod
Reč se je nazadnje razpletla tako, da so deželni stanovi vzeli med palec
in kazalec pero ter nato Ungnadu na Nemško poslali scela stvarno pi-
sanje, ki pa je imelo pomenljiv pripis. V njem je bilo stopljeno na prste
Klombnerjevim slovstvenim ambicijam, zlasti tedaj, ko je nastopal kot
prosti strelec brez dogovora z ravnateljem uraškega zavoda Trubarjem
in brez aprobacije deželnih stanov. Pri baronu Ungnadu so namreč sta-
novi zoper Ene duhovne peisni protestirali in napisali, da so v delu ime-
novani tudi »drugi neznatni ljudje, za katere bi bilo bolje, da bi se uči-
li, kakor da hočejo druge poučevati«. Kajti njihove pesmi da so pohujš-
ljive – s tem so udarili po polemični O vy hudi fary –, kar jih je mogoče
pripustiti, pa »glede zlogov niso pravilno zložene po kvantiteti«. In ker
so dobre ter slabe pesmi pomešane, knjiga nima tistega blagega ognja, ki
hišo duha razsvetli, ampak več onega, ki jo zakadi. Tako se bo zgodilo,
da bodo pesmi ljudi menda prej pohujšale kot poboljšale, kar je bil nji-
hov namen. In to bo veri zagotovo bolj v škodo kot v prid. Sploh pa se je
vse zgodilo za njih in Primoža Trubarja hrbtom ter mimo njihove volje,
zato naj se lastnik uraškega zavoda v prihodnje varuje podobnih izpadov
in naj ne daje v tiskarske preše ničesar, kar deželni stanovi ne bi bili potr-
dili.133 Taka postscipta so Trubarju kajpak tudi prislužila, da je kazalec na
termometru odnosov med kranjskim superintendentom in Ungnadom
krenil strmo proti ledišču, lastnik Bibel-Anstalta v Urachu pa je Trubar-
ju le malo kasneje dozdevno ponižanje vrnil ter zavrnil natis Tega celega
psalterja Davidovega v lastni tiskarni.
Seveda pa je mogoče o Enih duhovnih peisnih zapisati tudi nasled-
nje: gotovo je, da se z jezikovno podobo občutno razlikujejo od knjižno-
jezikovnega uzusa, kot ga je Trubar uveljavljal v svojih tiskih. Če vzame-
mo v obzir polemiko med Trubarjem, Konzulom, Klombnerjem in osta-
limi zastran prevajanja hrvaških knjig pri uraškem zavodu, bi bilo mo-
goče celo misliti, da je ta razlika hotena. Tisk se tudi po izdelavni (obrt-
ni) kvaliteti in tipografski podobi znatno razlikuje od siceršnjega stan-
darda, ki je veljal za izdaje slovenske reformacije – zlasti za Trubarjeve,
kasneje Dalmatinove in Felicijana Trubarja oz. Andreja Savinca tiske –,
kajti Enim duhovnim peisnim ni mogoče pripisati podobne korekturne
čistosti, kot jo imajo druga tovrstna tiskana besedila slovenske reforma-
cije. Zdi se, da Juričič in Mravlja, ki je bil sicer tiskarski pomočnik oz.
učenec (»Junge«) in bi tako (glede na siceršnje korektorske kompeten-
ce večine personala zlasti po uveljavljenjih kontinentalnih tiskarnah 16.
133 M. Rupel, n. d., 164.
Reč se je nazadnje razpletla tako, da so deželni stanovi vzeli med palec
in kazalec pero ter nato Ungnadu na Nemško poslali scela stvarno pi-
sanje, ki pa je imelo pomenljiv pripis. V njem je bilo stopljeno na prste
Klombnerjevim slovstvenim ambicijam, zlasti tedaj, ko je nastopal kot
prosti strelec brez dogovora z ravnateljem uraškega zavoda Trubarjem
in brez aprobacije deželnih stanov. Pri baronu Ungnadu so namreč sta-
novi zoper Ene duhovne peisni protestirali in napisali, da so v delu ime-
novani tudi »drugi neznatni ljudje, za katere bi bilo bolje, da bi se uči-
li, kakor da hočejo druge poučevati«. Kajti njihove pesmi da so pohujš-
ljive – s tem so udarili po polemični O vy hudi fary –, kar jih je mogoče
pripustiti, pa »glede zlogov niso pravilno zložene po kvantiteti«. In ker
so dobre ter slabe pesmi pomešane, knjiga nima tistega blagega ognja, ki
hišo duha razsvetli, ampak več onega, ki jo zakadi. Tako se bo zgodilo,
da bodo pesmi ljudi menda prej pohujšale kot poboljšale, kar je bil nji-
hov namen. In to bo veri zagotovo bolj v škodo kot v prid. Sploh pa se je
vse zgodilo za njih in Primoža Trubarja hrbtom ter mimo njihove volje,
zato naj se lastnik uraškega zavoda v prihodnje varuje podobnih izpadov
in naj ne daje v tiskarske preše ničesar, kar deželni stanovi ne bi bili potr-
dili.133 Taka postscipta so Trubarju kajpak tudi prislužila, da je kazalec na
termometru odnosov med kranjskim superintendentom in Ungnadom
krenil strmo proti ledišču, lastnik Bibel-Anstalta v Urachu pa je Trubar-
ju le malo kasneje dozdevno ponižanje vrnil ter zavrnil natis Tega celega
psalterja Davidovega v lastni tiskarni.
Seveda pa je mogoče o Enih duhovnih peisnih zapisati tudi nasled-
nje: gotovo je, da se z jezikovno podobo občutno razlikujejo od knjižno-
jezikovnega uzusa, kot ga je Trubar uveljavljal v svojih tiskih. Če vzame-
mo v obzir polemiko med Trubarjem, Konzulom, Klombnerjem in osta-
limi zastran prevajanja hrvaških knjig pri uraškem zavodu, bi bilo mo-
goče celo misliti, da je ta razlika hotena. Tisk se tudi po izdelavni (obrt-
ni) kvaliteti in tipografski podobi znatno razlikuje od siceršnjega stan-
darda, ki je veljal za izdaje slovenske reformacije – zlasti za Trubarjeve,
kasneje Dalmatinove in Felicijana Trubarja oz. Andreja Savinca tiske –,
kajti Enim duhovnim peisnim ni mogoče pripisati podobne korekturne
čistosti, kot jo imajo druga tovrstna tiskana besedila slovenske reforma-
cije. Zdi se, da Juričič in Mravlja, ki je bil sicer tiskarski pomočnik oz.
učenec (»Junge«) in bi tako (glede na siceršnje korektorske kompeten-
ce večine personala zlasti po uveljavljenjih kontinentalnih tiskarnah 16.
133 M. Rupel, n. d., 164.
