Page 209 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 209
Trden grad je naš Gospod
celo tirolski prekrščevalec Georg Grünwald (»Kommt her zu mir,« spri-
cht Gottes Sohn),141 ki je zaradi radikalnih verskih nazorov končal na gr-
madi.
Čeprav je slovenska kulturna in slovstvena zgodovina Enim duhov-
nim peisnim doslej posvečala bolj obrobno pozornost, kot enemu pogla-
vitnih kamnov spotike v odnosih Trubar – Klombner, pri čemer slednje-
ga (bržda tudi zaradi Trubarjevih očitkov in Klombnerjeve odioznosti
do njega) ni gledala s posebno milim očesom, pa se zdi upravičeno za-
pisati, da gre pri Klombner-Juričičevem kancionalu vsaj na ravni zasno-
ve in strukture za tehten ter uravnotežen pesemski zbornik, za pravi ka-
lejdoskop protestantske cerkvene pesmi – od reprezentativne Luthro-
ve do manj znanih in celo takšnih avtorjev, ki jih je glavni tok filipan-
ske protestantske cerkve zaradi njihovih radikalnih nazorov brez usmil-
jenja preganjal (prekrščevalci). Ta širina poznavanja protestantske pesmi
priča o širokem razgledu sestavljalcev kancionala po verskem dogajanju
v Srednji Evropi in o tedaj najbrž (še) ne posebej obremenjeni recepciji
protestantizma na Kranjskem.142 Glede na dejstvo, da Ene duhovne pei-
sni ne vsebujejo notnega tiska, toda jasna navodila, na katero melodi-
jo naj se posamezno besedilo izvaja, je mogoče soditi tudi o precejšnjem
glasbenem znanju takratnega ljubljanskega protestantskega kroga okoli
Klombnerja (tiskarski pomočnik Mravlja naj bi znal na pamet napeve za
vse pesmi kancionala!). Kajti duhovni, ki bi omenjeni kancional upora-
bljali pri občestvenem koralnem petju v cerkvi, bi morali znati na pamet
zapeti vse melodije za tekste iz pesmarice (verniki tedaj pretežno niso
bili notalni, še pismeni povečini ne, in so se mogli z napevi seznaniti ter
se jih naučiti samo ob izvajanju duhovnov, izvežbanih pevcev ali profe-
sionalnih kantorjev).
Eno duhovsko peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerqve Božye
1567 se tradicionalno šteje za priložnostni tisk,143 ki je bil predhodnica
Enih psalmov, tega celega catehizma 1567, s katerimi je Trubar menil na
primeren način zadostiti potrebam po kancionalu v »cerkvi slovenske-
141 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 188.
142 Že od 1562 (z izidom Articulov), nato odločno dve leti kasneje z izdajo Cerkovne ordninge (1564), še
zlasti pa leta 1580 s podpisom Formulae concordiae se je kompas protestantske reformacije med Slo-
venci od začetnega mišljenjskega »pluralizma« (cvinglijanski nazori pri Trubarju, flacijanski pri
Krelju in Juričiču ...) vsebolj naravnaval k pravoverni filipanski redakciji protestantizma. K temu je
pomemben delež z nasveti in posredovanjem z Nemškega prispeval tudi Primož Trubar, kar pa je
imelo tedaj glede na politično konstelacijo v Notranji Avstriji (katoliški deželni knez – protestant-
ski deželni stanovi) in glede na veroizpoved pomembnih nemških posvetnih podpornikov prote-
stantske cerkve več kot jasno utemeljitev. Glej Trubarjevo pismo deželnemu glavarju, oskrbniku in
odbornikom kranjskim, 20. december 1579, v: J. Rajhman, n. d., 250–258.
143 Branko Berčič, Spremna beseda, v: Primož Trubar, Ena duhovska peissen zubper Turke, Ljubljana 1966.
celo tirolski prekrščevalec Georg Grünwald (»Kommt her zu mir,« spri-
cht Gottes Sohn),141 ki je zaradi radikalnih verskih nazorov končal na gr-
madi.
Čeprav je slovenska kulturna in slovstvena zgodovina Enim duhov-
nim peisnim doslej posvečala bolj obrobno pozornost, kot enemu pogla-
vitnih kamnov spotike v odnosih Trubar – Klombner, pri čemer slednje-
ga (bržda tudi zaradi Trubarjevih očitkov in Klombnerjeve odioznosti
do njega) ni gledala s posebno milim očesom, pa se zdi upravičeno za-
pisati, da gre pri Klombner-Juričičevem kancionalu vsaj na ravni zasno-
ve in strukture za tehten ter uravnotežen pesemski zbornik, za pravi ka-
lejdoskop protestantske cerkvene pesmi – od reprezentativne Luthro-
ve do manj znanih in celo takšnih avtorjev, ki jih je glavni tok filipan-
ske protestantske cerkve zaradi njihovih radikalnih nazorov brez usmil-
jenja preganjal (prekrščevalci). Ta širina poznavanja protestantske pesmi
priča o širokem razgledu sestavljalcev kancionala po verskem dogajanju
v Srednji Evropi in o tedaj najbrž (še) ne posebej obremenjeni recepciji
protestantizma na Kranjskem.142 Glede na dejstvo, da Ene duhovne pei-
sni ne vsebujejo notnega tiska, toda jasna navodila, na katero melodi-
jo naj se posamezno besedilo izvaja, je mogoče soditi tudi o precejšnjem
glasbenem znanju takratnega ljubljanskega protestantskega kroga okoli
Klombnerja (tiskarski pomočnik Mravlja naj bi znal na pamet napeve za
vse pesmi kancionala!). Kajti duhovni, ki bi omenjeni kancional upora-
bljali pri občestvenem koralnem petju v cerkvi, bi morali znati na pamet
zapeti vse melodije za tekste iz pesmarice (verniki tedaj pretežno niso
bili notalni, še pismeni povečini ne, in so se mogli z napevi seznaniti ter
se jih naučiti samo ob izvajanju duhovnov, izvežbanih pevcev ali profe-
sionalnih kantorjev).
Eno duhovsko peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerqve Božye
1567 se tradicionalno šteje za priložnostni tisk,143 ki je bil predhodnica
Enih psalmov, tega celega catehizma 1567, s katerimi je Trubar menil na
primeren način zadostiti potrebam po kancionalu v »cerkvi slovenske-
141 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 188.
142 Že od 1562 (z izidom Articulov), nato odločno dve leti kasneje z izdajo Cerkovne ordninge (1564), še
zlasti pa leta 1580 s podpisom Formulae concordiae se je kompas protestantske reformacije med Slo-
venci od začetnega mišljenjskega »pluralizma« (cvinglijanski nazori pri Trubarju, flacijanski pri
Krelju in Juričiču ...) vsebolj naravnaval k pravoverni filipanski redakciji protestantizma. K temu je
pomemben delež z nasveti in posredovanjem z Nemškega prispeval tudi Primož Trubar, kar pa je
imelo tedaj glede na politično konstelacijo v Notranji Avstriji (katoliški deželni knez – protestant-
ski deželni stanovi) in glede na veroizpoved pomembnih nemških posvetnih podpornikov prote-
stantske cerkve več kot jasno utemeljitev. Glej Trubarjevo pismo deželnemu glavarju, oskrbniku in
odbornikom kranjskim, 20. december 1579, v: J. Rajhman, n. d., 250–258.
143 Branko Berčič, Spremna beseda, v: Primož Trubar, Ena duhovska peissen zubper Turke, Ljubljana 1966.
