Page 206 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 206
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
cerkve. Negodoval je predvsem nad pesmijo, ki je uvrščena med veliko-
nočne – O vy hudi fary:
O vy hudi fary, kai ste sturili,
Ker ste nas obrupali ob ta dar Božy,
Zatu morete terpeiti noter v tim pekli,
Luciferievi hlapci morete biti vekumai.
O vy hudi fary, kay vy delate,
Christusa moryte inu preganate,
Ta vinograd Božy doli tarete
Inu s tu rimsku kurbu prešuštuiete.
Bug smili se čez vas.129
Zadeva je bila pereča, kajti nad Trubarjem sta še vedno viseli obtož-
ba zastran herezije in posledična grožnja izgona, kar mu je spravil za vrat
pokojni ljubljanski škof Urban Tekstor in ni bilo nikoli preklicano. Prvi
superintendent »cerkve slovenskega jezika« je mogel na Kranjskem tis-
ti čas pridigati predvsem zaradi razmerja sil(nic) na politični šahovni-
ci med deželnimi stanovi in nadvojvodo Karlom ter zaradi slednjega so-
razmerno popustljive in ne neposredno bojevite politike do drugover-
cev v lastnih dednih deželah. Trubar je tako povsem upravičeno opozo-
ril: »Če to cesar izve, ne bi prijel vas, ampak mene. Potuhnili ste se in se
skrili za moje ime.«130
Poleg omenjenega pa je sodu dokončno izbil dno plagiat, ki si ga je kot
urednik pesmarice dovolil podjetni tajnik deželnih stanov. Mož je nam-
reč pod prevod nemške božične pesmi Gelobet seist du, Jesu Christ (O Je-
zus Christus, naš gospud),131 ki je imela že pred reformacijo mesto v cerkve-
nem petju v nemškem jeziku – Luther je k izhodiščni kitici zložil še šest
svojih –, podpisal kar svojega sinu Hansa. Trubar je tako Klombnerju oči-
tal, da je Klombner mlajši »ukradel« njegovo pesem, kar je Hansov oče
s stisnjenimi zobmi priznal.132 Slednje pa ob dejstvu, da je bila Trubarje-
va pesem z neznatnimi tipografskimi spremembami zelo verjetno objav-
ljena tudi v Enih psalmih, tem celem catehizmu 1567, zagotovo pa v Tem
celem catehizmu, enih psalmih 1574, in ob konstataciji, da ima jezikovno
podobo, sorodno Trubarjevemu jeziku in drugačno od siceršnjega uzusa v
Enih duhovnih peisnih, pomeni, da je moral Trubar morda spravljati svoje
prevode ustno ali v rokopisu v obtok že pred natisom v pesmarici.
129 Primož Trubar, Ene duhovne peisni 1563, v: Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 130.
130 M. Rupel, n. d., 161.
131 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 105–107.
132 M. Rupel, n. d., 162.
cerkve. Negodoval je predvsem nad pesmijo, ki je uvrščena med veliko-
nočne – O vy hudi fary:
O vy hudi fary, kai ste sturili,
Ker ste nas obrupali ob ta dar Božy,
Zatu morete terpeiti noter v tim pekli,
Luciferievi hlapci morete biti vekumai.
O vy hudi fary, kay vy delate,
Christusa moryte inu preganate,
Ta vinograd Božy doli tarete
Inu s tu rimsku kurbu prešuštuiete.
Bug smili se čez vas.129
Zadeva je bila pereča, kajti nad Trubarjem sta še vedno viseli obtož-
ba zastran herezije in posledična grožnja izgona, kar mu je spravil za vrat
pokojni ljubljanski škof Urban Tekstor in ni bilo nikoli preklicano. Prvi
superintendent »cerkve slovenskega jezika« je mogel na Kranjskem tis-
ti čas pridigati predvsem zaradi razmerja sil(nic) na politični šahovni-
ci med deželnimi stanovi in nadvojvodo Karlom ter zaradi slednjega so-
razmerno popustljive in ne neposredno bojevite politike do drugover-
cev v lastnih dednih deželah. Trubar je tako povsem upravičeno opozo-
ril: »Če to cesar izve, ne bi prijel vas, ampak mene. Potuhnili ste se in se
skrili za moje ime.«130
Poleg omenjenega pa je sodu dokončno izbil dno plagiat, ki si ga je kot
urednik pesmarice dovolil podjetni tajnik deželnih stanov. Mož je nam-
reč pod prevod nemške božične pesmi Gelobet seist du, Jesu Christ (O Je-
zus Christus, naš gospud),131 ki je imela že pred reformacijo mesto v cerkve-
nem petju v nemškem jeziku – Luther je k izhodiščni kitici zložil še šest
svojih –, podpisal kar svojega sinu Hansa. Trubar je tako Klombnerju oči-
tal, da je Klombner mlajši »ukradel« njegovo pesem, kar je Hansov oče
s stisnjenimi zobmi priznal.132 Slednje pa ob dejstvu, da je bila Trubarje-
va pesem z neznatnimi tipografskimi spremembami zelo verjetno objav-
ljena tudi v Enih psalmih, tem celem catehizmu 1567, zagotovo pa v Tem
celem catehizmu, enih psalmih 1574, in ob konstataciji, da ima jezikovno
podobo, sorodno Trubarjevemu jeziku in drugačno od siceršnjega uzusa v
Enih duhovnih peisnih, pomeni, da je moral Trubar morda spravljati svoje
prevode ustno ali v rokopisu v obtok že pred natisom v pesmarici.
129 Primož Trubar, Ene duhovne peisni 1563, v: Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 130.
130 M. Rupel, n. d., 161.
131 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 105–107.
132 M. Rupel, n. d., 162.
