Page 204 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 204
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
»mojstra pevca« Hansa Sachsa prepesnil v slovenščino; prvič je bila pod
naslovom Ena lepa duhovna peissen objavljena v Dalmatinovem Tem ce-
lem catehizmu, enih psalmih 1584, nato pa še v Felicijana Trubarja pes-
marici z enakim naslovom (1595).
V nobeni mlajših slovenskih protestantskih pesmaric ni več razvide-
ti tako jasnega in izrazitega razmerja med besedilom, namenjenim kate-
hezi, in njegovo pesemsko »podporo« kot v Catechismu 1550, kajti vsi
kasnejši slovenski kancionali 16. stoletja so bili res pesmarice v primar-
nem pomenu besede in so delovali, kot je značilno za ta slovstveni žanr
– kot pomoč pri izvajanju cerkvene glasbe –, toda razen pri Enih duhov-
nih peisnih 1563 in nekaterih priložnostnih izdajah pesemskih besedil
se je beseda katekizem v naslovu slovenskih protestantskih kancionalov
ohranila in do konca 16. stoletja opozarjala na značilni primat verske ka-
teheze nad glasbeno platjo službe Božje.
Seveda pa s Catechismom 1550 potrebe po celovitem protestantskem
kancionalu v slovenskem jeziku še zdaleč niso bile zadovoljene. Tega se je
zavedal tako Trubar, ki je bil tedaj v izgnanstvu na Nemškem, še bolj pa
so potrebo po pesmarici občutili tedaj še ne tako zelo množični, vendar
vsak dan številčnejši spoznavalci nove vere v slovenskih deželah. Zato se
je ljubljanski protestantski krožek, ki ga je vodil podjetni tajnik dežel-
nih stanov Matija Klombner, odločil, da pripravi kancional. Za osno-
vo so vzeli Trubarjeve pesmi iz Catechisma 1550 in jim dodali prevode
ter prepesnitve nemških predlog. Le-te so poslovenili pridigar Jurij Juri-
čič (v kancionalu podpisan s kratico G. I. = Georg Iuritschitsch), mestni
svetovalec Lukež Klinc/Cvekelj (L. Z. = Lucas Zweckel), ki je bil Tru-
barjev sorodnik, Klombnerjev sin Hans Klombner (H. K.), verjetno
tudi Gašper Rokavec (G. R.),122 morda celo Sebastijan Krelj (s prevodom
Luthrove pesmi Das deutsche Patrem) in drugi. Toda Trubar je menil,
da pesmi niso ravno primerne za tisk, zato jih je med svojim bivanjem v
Ljubljani 1561. odklonil, Klombner pa se je hudoval: »Gospod Primož
noče sprejeti naših slovenskih cerkvenih pesmi, ker meni, da niso rima-
ne. Ne moremo pa vsega rimati. To bo prišlo in se uredilo s časom. Ali
naj med tem sedimo kot mutci? Pesmi izboljšajo v srenji toliko kot pre-
prosta pridiga.«123
Toda zgodba s tem še zdaleč ni bila končana, kajti Klombner, ki so
ga sodobniki označevali kot »nemirno osebo«,124 ni kar tako zlahka
opustil misli na izdajo svoje pesmarice.
122 M. Rupel, n. d., 126.
123 M. Rupel, n. d., 126.
124 M. Rupel, n. d., 159, 160. Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 258.
»mojstra pevca« Hansa Sachsa prepesnil v slovenščino; prvič je bila pod
naslovom Ena lepa duhovna peissen objavljena v Dalmatinovem Tem ce-
lem catehizmu, enih psalmih 1584, nato pa še v Felicijana Trubarja pes-
marici z enakim naslovom (1595).
V nobeni mlajših slovenskih protestantskih pesmaric ni več razvide-
ti tako jasnega in izrazitega razmerja med besedilom, namenjenim kate-
hezi, in njegovo pesemsko »podporo« kot v Catechismu 1550, kajti vsi
kasnejši slovenski kancionali 16. stoletja so bili res pesmarice v primar-
nem pomenu besede in so delovali, kot je značilno za ta slovstveni žanr
– kot pomoč pri izvajanju cerkvene glasbe –, toda razen pri Enih duhov-
nih peisnih 1563 in nekaterih priložnostnih izdajah pesemskih besedil
se je beseda katekizem v naslovu slovenskih protestantskih kancionalov
ohranila in do konca 16. stoletja opozarjala na značilni primat verske ka-
teheze nad glasbeno platjo službe Božje.
Seveda pa s Catechismom 1550 potrebe po celovitem protestantskem
kancionalu v slovenskem jeziku še zdaleč niso bile zadovoljene. Tega se je
zavedal tako Trubar, ki je bil tedaj v izgnanstvu na Nemškem, še bolj pa
so potrebo po pesmarici občutili tedaj še ne tako zelo množični, vendar
vsak dan številčnejši spoznavalci nove vere v slovenskih deželah. Zato se
je ljubljanski protestantski krožek, ki ga je vodil podjetni tajnik dežel-
nih stanov Matija Klombner, odločil, da pripravi kancional. Za osno-
vo so vzeli Trubarjeve pesmi iz Catechisma 1550 in jim dodali prevode
ter prepesnitve nemških predlog. Le-te so poslovenili pridigar Jurij Juri-
čič (v kancionalu podpisan s kratico G. I. = Georg Iuritschitsch), mestni
svetovalec Lukež Klinc/Cvekelj (L. Z. = Lucas Zweckel), ki je bil Tru-
barjev sorodnik, Klombnerjev sin Hans Klombner (H. K.), verjetno
tudi Gašper Rokavec (G. R.),122 morda celo Sebastijan Krelj (s prevodom
Luthrove pesmi Das deutsche Patrem) in drugi. Toda Trubar je menil,
da pesmi niso ravno primerne za tisk, zato jih je med svojim bivanjem v
Ljubljani 1561. odklonil, Klombner pa se je hudoval: »Gospod Primož
noče sprejeti naših slovenskih cerkvenih pesmi, ker meni, da niso rima-
ne. Ne moremo pa vsega rimati. To bo prišlo in se uredilo s časom. Ali
naj med tem sedimo kot mutci? Pesmi izboljšajo v srenji toliko kot pre-
prosta pridiga.«123
Toda zgodba s tem še zdaleč ni bila končana, kajti Klombner, ki so
ga sodobniki označevali kot »nemirno osebo«,124 ni kar tako zlahka
opustil misli na izdajo svoje pesmarice.
122 M. Rupel, n. d., 126.
123 M. Rupel, n. d., 126.
124 M. Rupel, n. d., 159, 160. Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 258.
