Page 205 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 205
Trden grad je naš Gospod
Zato je takoj, ko je Trubar dokončno odložil svoje obveznosti v biblič-
nem zavodu v Urachu, tja poslal Jurija Juričiča in z njim rokopis svojega
kancionala, ki ga je glavnemu podporniku uraške tiskarne Ivanu Ungna-
du baronu Žovneškemu priporočil z besedami, da gre zgolj za prevode
Luthrovih pesmi. Dodal je še, da je potreba po tej pesmarici zares velika
in da prevzema odgovornost zanjo. Nato je Ungnadu poslal še tiskarske-
ga pomočnika Lenarta Mravljo,125 čigar posebna referenca pri oskrbova-
nju tiska naj bi bila, da je znal Mravlja zapeti menda vse pesmi iz kancio-
nala. Tako je prišlo jeseni 1563 iz tiska 1000 izvodov pesmarice, ki so ji
sestavljalci nadeli ime Ene duhovne peisni.
Trubar je moral biti seveda močno nejevoljen, pa tudi začuden, da
se je med Kranjci pod njegovim imenom pojavila prav taista zbirka, ki
jo je sam izrecno odklonil.126 Še več: da se knjige, čeprav je bil v Ura-
chu še vedno ravnatelj in zato odgovoren za imprimatur reči, ki so šle v
tisk, izdajajo brez njegove vednosti in dovoljenja ali celo v izrecnem na-
sprotju z njim, in to za njegovim hrbtom. Poleg tega je Ungnad iz Ura-
cha pisal tudi zastran hrvaških knjig, o katerih se je Trubar ob neki pri-
liki pred tem izrazil, da je v njih »viel falsch«, s čimer se je spravil v za-
mero pri Štefanu Konzulu, ki mu že itak ni bil prav naklonjen, pa tudi
pri Ungnadu.127
Da bi prišli reči do dna, so deželni odborniki Ahacu baronu Thurnu
poverili nalogo, da skliče udeležene, zadevo razjasni in o vsem primerno
poroča Ungnadu. Na sestanku se je debata močno razvnela prav ob vpra-
šanju Enih duhovnih peisni, kajti baron Thurn je Klombnerja opozoril,
da si podobnega podjetja ne morejo več dovoliti. Nato je zagrmel Tru-
bar in Klombnerju očital: »To je vaše maslo, Klombner! Sramota! Pod
mojim imenom! Tisti vaši »pesniki«, ki še zlogov ne znajo šteti! Sami
naj bi se učili, ne pa da hočejo druge poučevati s slabimi in nekrščanski-
mi pesmimi.«128 Poleg tega, da je Klombner Trubarjevo ime uporabil
kot špansko steno za lastne in svojih sotrudnikov slovstvene izdelke, pa
se je Trubar ujezil zlasti nad netaktnostjo, ki si jo je pesmarica s pretira-
no grobostjo v polemičnih tonih dovoljevala na račun duhovnov rimske
125 F. Kidrič, Lenart Mravlja, v: Slovenski biografski leksikon 1925–1991, http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/
sbl:1759/VIEW/ (8. december 2011).
126 Slovenski reformator ni omenjene zbirke nikoli štel za svoj tisk, kar med drugim kažeta tudi podna-
slova na naslovnem listu k Enim psalmom, temu celemu catehizmu 1567 in Temu celemu catehizmu, enim
psalmom 1574. Prvoimenovane namreč Trubar šteje za drugo edicijo pesmarice – očitno je za prvo
štel Catechismus 1550 –, Ta celi catehismus 1574 pa za tretjo. Prim. M. Rupel, n. d., 191.
127 M. Rupel, n. d., 144–146, 159.
128 M. Rupel, n. d., 161, 270–272.
Zato je takoj, ko je Trubar dokončno odložil svoje obveznosti v biblič-
nem zavodu v Urachu, tja poslal Jurija Juričiča in z njim rokopis svojega
kancionala, ki ga je glavnemu podporniku uraške tiskarne Ivanu Ungna-
du baronu Žovneškemu priporočil z besedami, da gre zgolj za prevode
Luthrovih pesmi. Dodal je še, da je potreba po tej pesmarici zares velika
in da prevzema odgovornost zanjo. Nato je Ungnadu poslal še tiskarske-
ga pomočnika Lenarta Mravljo,125 čigar posebna referenca pri oskrbova-
nju tiska naj bi bila, da je znal Mravlja zapeti menda vse pesmi iz kancio-
nala. Tako je prišlo jeseni 1563 iz tiska 1000 izvodov pesmarice, ki so ji
sestavljalci nadeli ime Ene duhovne peisni.
Trubar je moral biti seveda močno nejevoljen, pa tudi začuden, da
se je med Kranjci pod njegovim imenom pojavila prav taista zbirka, ki
jo je sam izrecno odklonil.126 Še več: da se knjige, čeprav je bil v Ura-
chu še vedno ravnatelj in zato odgovoren za imprimatur reči, ki so šle v
tisk, izdajajo brez njegove vednosti in dovoljenja ali celo v izrecnem na-
sprotju z njim, in to za njegovim hrbtom. Poleg tega je Ungnad iz Ura-
cha pisal tudi zastran hrvaških knjig, o katerih se je Trubar ob neki pri-
liki pred tem izrazil, da je v njih »viel falsch«, s čimer se je spravil v za-
mero pri Štefanu Konzulu, ki mu že itak ni bil prav naklonjen, pa tudi
pri Ungnadu.127
Da bi prišli reči do dna, so deželni odborniki Ahacu baronu Thurnu
poverili nalogo, da skliče udeležene, zadevo razjasni in o vsem primerno
poroča Ungnadu. Na sestanku se je debata močno razvnela prav ob vpra-
šanju Enih duhovnih peisni, kajti baron Thurn je Klombnerja opozoril,
da si podobnega podjetja ne morejo več dovoliti. Nato je zagrmel Tru-
bar in Klombnerju očital: »To je vaše maslo, Klombner! Sramota! Pod
mojim imenom! Tisti vaši »pesniki«, ki še zlogov ne znajo šteti! Sami
naj bi se učili, ne pa da hočejo druge poučevati s slabimi in nekrščanski-
mi pesmimi.«128 Poleg tega, da je Klombner Trubarjevo ime uporabil
kot špansko steno za lastne in svojih sotrudnikov slovstvene izdelke, pa
se je Trubar ujezil zlasti nad netaktnostjo, ki si jo je pesmarica s pretira-
no grobostjo v polemičnih tonih dovoljevala na račun duhovnov rimske
125 F. Kidrič, Lenart Mravlja, v: Slovenski biografski leksikon 1925–1991, http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/
sbl:1759/VIEW/ (8. december 2011).
126 Slovenski reformator ni omenjene zbirke nikoli štel za svoj tisk, kar med drugim kažeta tudi podna-
slova na naslovnem listu k Enim psalmom, temu celemu catehizmu 1567 in Temu celemu catehizmu, enim
psalmom 1574. Prvoimenovane namreč Trubar šteje za drugo edicijo pesmarice – očitno je za prvo
štel Catechismus 1550 –, Ta celi catehismus 1574 pa za tretjo. Prim. M. Rupel, n. d., 191.
127 M. Rupel, n. d., 144–146, 159.
128 M. Rupel, n. d., 161, 270–272.
