Page 200 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 200
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
»Glasba in petje ob pravilnem in pobožnem izvajanju pripravljata namreč
človeška srca k pobožnosti in k notranjemu duhovnemu veselju. David je s
psalmi in harfo krepčal Savla v njegovih težkih skušnjavah in hudičevih mu-
kah. Elizeja je glasba spodbujala k prerokovanju. In tudi sami izkušamo, da
postanemo mnogo bolj željni in zbrani za molitev, za poslušanje Božje bese-
de, za pridiganje in sprejem sv. zakramenta, če v cerkvi vneto pojo ob sprem-
ljavi instrumentov ali brez njih. In kadarkoli so v Ljubljani v cerkvi peli Nun
bitten wir den Heiligen Geyst ali Oča, Sin, Duh, nebeški kralj itd. petero-
glasno ob spremljavi regala, pozavne, cinka in šalmaja, sem vsakokrat v sebi
občutil posebno veselje, pobožnost, ljubezen, željo in resnobo do pridigan-
ja in molitve.«110
Tak pogled je kajpak mogel biti posledica Trubarjeve seznanitve s
tovrstnimi Luthrovimi nazori in tudi z učeno srednjeveško latinsko re-
fleksijo o glasbi, s katero se je naš reformator mogel srečati na Dunaju.
Utilitarne estetike, ki jih je moč še umestiti znotraj miselnih horizontov
srednjega veka, so namreč stavile na obrat estetske identifikacije v druž-
beno (ponavadi versko, deloma tudi socialno – stanovsko). V 14. stolet-
ju je tako znani glasbeni teoretik Johannes de Grocheo (Jean de Grou-
chy; 1275–1325), ki je deloval v Parizu, v svojem ključnem delu o glas-
bi, v traktatu De musica – slednji je glasbo členil na musico vulgaris (sim-
plex, civilis), musico mensurata (composita, regularis, canonica) in musico
ecclesiastico ter tako položil temelje glasbene teorije posvetne glasbe111 –,
priporočal chansons de geste kot epsko zvrst, ki da je izjemno primerna za
posredovanje »preprostim in starim ljudem delovnega prebivalstva med
njihovim počitkom, da bi ob poslušanju o tegobah in homatijah ljudi iz
višjih slojev toliko lažje prenašali svojo bedo in se toliko bolj radostno
vrnili k delu«. Taka literatura/glasba da pomaga celo k ohranitvi države
(ad conservationem civitatis).112
Celovit pogled na glasbo, njene funkcije in po njegovem primerno
izvajalsko prakso pa je Trubar razkril v daljšem slovenskem predgovoru
(Pryčovane, de tu petie v cerqvi, kadar se zastopnu iz serca poye, Bogu do-
pade inu ie pridnu tim mladim ludem) v Ta celi catehismus, ene psalme
1574. Iz svetopisemskih primerov rabe glasbe v bogoslužne namene naj-
prej izpelje, da more prav isto veljati tudi za »cerkev slovenskega jezika«:
110 P. Trubar, Eni psalmi, ta celi catehismus 1567. Prevod naveden po: E. Škulj, n. d., 19.
111 Johannes de Grocheo, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München 2005.
112 »Cantus autem iste debet antiquis et civibus laborantibus et mediocribus ministrari, donec requies-
cunt ab opere consulto, ut auditis miseriis et calamitatibus aliorum suas facilius sustineant et quili-
bet opus suum alacribus aggrediatur.« Navedeno po: Hans Robert Jauss, Estetsko izkustvo in literarna
hermenevtika, prevedel in spremno besedo napisal Tomo Virk, Ljubljana 1998, 24.
»Glasba in petje ob pravilnem in pobožnem izvajanju pripravljata namreč
človeška srca k pobožnosti in k notranjemu duhovnemu veselju. David je s
psalmi in harfo krepčal Savla v njegovih težkih skušnjavah in hudičevih mu-
kah. Elizeja je glasba spodbujala k prerokovanju. In tudi sami izkušamo, da
postanemo mnogo bolj željni in zbrani za molitev, za poslušanje Božje bese-
de, za pridiganje in sprejem sv. zakramenta, če v cerkvi vneto pojo ob sprem-
ljavi instrumentov ali brez njih. In kadarkoli so v Ljubljani v cerkvi peli Nun
bitten wir den Heiligen Geyst ali Oča, Sin, Duh, nebeški kralj itd. petero-
glasno ob spremljavi regala, pozavne, cinka in šalmaja, sem vsakokrat v sebi
občutil posebno veselje, pobožnost, ljubezen, željo in resnobo do pridigan-
ja in molitve.«110
Tak pogled je kajpak mogel biti posledica Trubarjeve seznanitve s
tovrstnimi Luthrovimi nazori in tudi z učeno srednjeveško latinsko re-
fleksijo o glasbi, s katero se je naš reformator mogel srečati na Dunaju.
Utilitarne estetike, ki jih je moč še umestiti znotraj miselnih horizontov
srednjega veka, so namreč stavile na obrat estetske identifikacije v druž-
beno (ponavadi versko, deloma tudi socialno – stanovsko). V 14. stolet-
ju je tako znani glasbeni teoretik Johannes de Grocheo (Jean de Grou-
chy; 1275–1325), ki je deloval v Parizu, v svojem ključnem delu o glas-
bi, v traktatu De musica – slednji je glasbo členil na musico vulgaris (sim-
plex, civilis), musico mensurata (composita, regularis, canonica) in musico
ecclesiastico ter tako položil temelje glasbene teorije posvetne glasbe111 –,
priporočal chansons de geste kot epsko zvrst, ki da je izjemno primerna za
posredovanje »preprostim in starim ljudem delovnega prebivalstva med
njihovim počitkom, da bi ob poslušanju o tegobah in homatijah ljudi iz
višjih slojev toliko lažje prenašali svojo bedo in se toliko bolj radostno
vrnili k delu«. Taka literatura/glasba da pomaga celo k ohranitvi države
(ad conservationem civitatis).112
Celovit pogled na glasbo, njene funkcije in po njegovem primerno
izvajalsko prakso pa je Trubar razkril v daljšem slovenskem predgovoru
(Pryčovane, de tu petie v cerqvi, kadar se zastopnu iz serca poye, Bogu do-
pade inu ie pridnu tim mladim ludem) v Ta celi catehismus, ene psalme
1574. Iz svetopisemskih primerov rabe glasbe v bogoslužne namene naj-
prej izpelje, da more prav isto veljati tudi za »cerkev slovenskega jezika«:
110 P. Trubar, Eni psalmi, ta celi catehismus 1567. Prevod naveden po: E. Škulj, n. d., 19.
111 Johannes de Grocheo, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München 2005.
112 »Cantus autem iste debet antiquis et civibus laborantibus et mediocribus ministrari, donec requies-
cunt ab opere consulto, ut auditis miseriis et calamitatibus aliorum suas facilius sustineant et quili-
bet opus suum alacribus aggrediatur.« Navedeno po: Hans Robert Jauss, Estetsko izkustvo in literarna
hermenevtika, prevedel in spremno besedo napisal Tomo Virk, Ljubljana 1998, 24.
