Page 163 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 163
Trden grad je naš Gospod
predvsem ustne rabe slovenščine omejeval ponavadi le na najsplošnejše
verske obrazce (molitve, spovedne obrazce), pridigo, tu in tam še na cerk-
veno pesem v slovenskem jeziku, proti koncu 15. stoletja pa še na cerkve-
noupravna besedila (Černjejski rokopis) in na posamezne tekste, potreb-
ne za urejanje pravnih razmerij v deželnoknežjih mestih (npr. štiri prise-
ge mesta Kranja). Temu se je ob zori slovenske tiskane besede pridružila
še poglavitna zadrega gmotne narave. Sredstva, s katerimi so notranjeav-
strijski protestantski deželni stanovi, posamezniki in nemška mesta (ter
ob posebnih priložnostih tudi plemstvo) oskrbovali tisk slovenske knji-
ge, namreč niso bila neomejena in tudi ne primerljiva z viri, ki so jih ime-
li pri širjenju svojih zamisli na razpolago nemški protestanti »pravover-
ne« augsburške veroizpovedi.14 Zaradi skromne slovstvene tradicije in
omejenih virov – Trubarjeva pisma so polna vsakovrstnih prošenj in ar-
gumentacijskih manevrov, ki bi priskrbeli za tisk prepotrebni denar –
so bile knjige, ki jih je med bralce pošiljala slovenska protestantska knji-
ževna akcija, seveda nujno besedilno večfunkcijske. Za področje knji-
ževnih vrst to seveda pomeni, da so bili posamezni žanri nujno »hibrid-
ni«: vključevali so še nekatere bolj ali manj izrazite drugotne besedilne
funkcije. Tako je mogel npr. predgovor postati prava noetova barka vsa-
kovrstnih besedilnih funkcij, njim primernih skladenjskih konstrukcij,
frazemskih obratov in besedja. Lahko je bil teološki traktat (Ena dolga
predguvor) ali je vseboval zgodovinopisno pripoved15 (o reformacijskem
gibanju; slovenski predgovor k Articulom), mogel je biti deloma celo te-
oretični biblicistični in glasbenoteoretski spis (slovenski predgovor v Ta
celi psalter Davidov) ali pa celo prikladen poligon za bolj ali manj robat,
vsekakor pa polemičen obračun z verskimi in delovanjskimi nasprotni-
ki, zagotovo pa je bil zahvala dotedanjim podpornikom tiska in diskret-
14 Tisk, scriptura nuova, kot so ga imenovali humanisti, je postal v 16. stoletju glavno propagandno orod-
je in orožje. Sam začetnik reformacije je imel celo v skromnem Wittenbergu, ki je bil ob njegovem
prihodu 1511. bolj vas kot mesto, na voljo tiskarski delavnici Johanna Grunenbergerja in Michaela
Lotterja (slednjega je Luther zelo cenil in pri njem natisnil celo tako pomembno delo, kot je bilo Das
Newe Testament Deutzsch, Wittenberg 1522), tiske pa je z lesorezi sproti oskrbovala delavnica Lucasa
Cranacha st., ki je bil Luthrov boter. Slovenski protestanti so v nasprotju s tem s precejšnjimi zadre-
gami tiskali pri različnih tiskarjih na Nemškem, tiskarna, ki jo je Janž Mandelc 1575 po Dalmatino-
vem in Khislovem prizadevanju postavil na noge v Ljubljani, pa se je obdržala komajda pet let, toda
dala med ljudi 26 tiskov, med njimi tudi 9 slovenskih.
15 Z narativnimi pasažami – nekatere od njih, npr. pripoved, »novela« o Antonu Puščavniku in čevljar-
ju v artiklu Od klošterskih zalub in oblub v Articulih 1562, so izpeljane celo že do stilizirane strukture no-
vele – se razvija prostor predliterarnega pripovednega oz. se z njimi začenja razvojna linija slovenske
pripovedne literature, ki jo je Matjaž Kmecl označil s sintagmo »od pridige do kriminalke« (Mat-
jaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975); prim. Jonatan Vinkler, Slovenska protestant-
ska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja III, 619, 620, 625.
predvsem ustne rabe slovenščine omejeval ponavadi le na najsplošnejše
verske obrazce (molitve, spovedne obrazce), pridigo, tu in tam še na cerk-
veno pesem v slovenskem jeziku, proti koncu 15. stoletja pa še na cerkve-
noupravna besedila (Černjejski rokopis) in na posamezne tekste, potreb-
ne za urejanje pravnih razmerij v deželnoknežjih mestih (npr. štiri prise-
ge mesta Kranja). Temu se je ob zori slovenske tiskane besede pridružila
še poglavitna zadrega gmotne narave. Sredstva, s katerimi so notranjeav-
strijski protestantski deželni stanovi, posamezniki in nemška mesta (ter
ob posebnih priložnostih tudi plemstvo) oskrbovali tisk slovenske knji-
ge, namreč niso bila neomejena in tudi ne primerljiva z viri, ki so jih ime-
li pri širjenju svojih zamisli na razpolago nemški protestanti »pravover-
ne« augsburške veroizpovedi.14 Zaradi skromne slovstvene tradicije in
omejenih virov – Trubarjeva pisma so polna vsakovrstnih prošenj in ar-
gumentacijskih manevrov, ki bi priskrbeli za tisk prepotrebni denar –
so bile knjige, ki jih je med bralce pošiljala slovenska protestantska knji-
ževna akcija, seveda nujno besedilno večfunkcijske. Za področje knji-
ževnih vrst to seveda pomeni, da so bili posamezni žanri nujno »hibrid-
ni«: vključevali so še nekatere bolj ali manj izrazite drugotne besedilne
funkcije. Tako je mogel npr. predgovor postati prava noetova barka vsa-
kovrstnih besedilnih funkcij, njim primernih skladenjskih konstrukcij,
frazemskih obratov in besedja. Lahko je bil teološki traktat (Ena dolga
predguvor) ali je vseboval zgodovinopisno pripoved15 (o reformacijskem
gibanju; slovenski predgovor k Articulom), mogel je biti deloma celo te-
oretični biblicistični in glasbenoteoretski spis (slovenski predgovor v Ta
celi psalter Davidov) ali pa celo prikladen poligon za bolj ali manj robat,
vsekakor pa polemičen obračun z verskimi in delovanjskimi nasprotni-
ki, zagotovo pa je bil zahvala dotedanjim podpornikom tiska in diskret-
14 Tisk, scriptura nuova, kot so ga imenovali humanisti, je postal v 16. stoletju glavno propagandno orod-
je in orožje. Sam začetnik reformacije je imel celo v skromnem Wittenbergu, ki je bil ob njegovem
prihodu 1511. bolj vas kot mesto, na voljo tiskarski delavnici Johanna Grunenbergerja in Michaela
Lotterja (slednjega je Luther zelo cenil in pri njem natisnil celo tako pomembno delo, kot je bilo Das
Newe Testament Deutzsch, Wittenberg 1522), tiske pa je z lesorezi sproti oskrbovala delavnica Lucasa
Cranacha st., ki je bil Luthrov boter. Slovenski protestanti so v nasprotju s tem s precejšnjimi zadre-
gami tiskali pri različnih tiskarjih na Nemškem, tiskarna, ki jo je Janž Mandelc 1575 po Dalmatino-
vem in Khislovem prizadevanju postavil na noge v Ljubljani, pa se je obdržala komajda pet let, toda
dala med ljudi 26 tiskov, med njimi tudi 9 slovenskih.
15 Z narativnimi pasažami – nekatere od njih, npr. pripoved, »novela« o Antonu Puščavniku in čevljar-
ju v artiklu Od klošterskih zalub in oblub v Articulih 1562, so izpeljane celo že do stilizirane strukture no-
vele – se razvija prostor predliterarnega pripovednega oz. se z njimi začenja razvojna linija slovenske
pripovedne literature, ki jo je Matjaž Kmecl označil s sintagmo »od pridige do kriminalke« (Mat-
jaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975); prim. Jonatan Vinkler, Slovenska protestant-
ska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja III, 619, 620, 625.
