Page 160 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 160
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
škim pozemskim občestvom na drugi. O iskanju ponovne gotovosti, da
ima življenje zopet svoj jasno zapopadljiv pomen in da se je znova našel
kompas, ki bi mogel njegov tek usmeriti v pravi kvadrant mišljenjskega
in delovanjskega zemljevida. Kajti v renesansi je prišlo do razkroja vere v
nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne zavesti o lastni minljivosti.8 In
slednje je dodobra omajalo temeljni oporni steber, na katerem je slone-
la celotna srednjeveška družba – strukturo predstav o popotovanju člo-
veka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in zdajšnjosti, o grehu,
kesanju, dobrih delih, milosti Božji in odrešitvi. Duha tiste dobe suge-
stivno odražajo verzi Lorenza Magnifica, ki je v Triumfu Bakha in Ari-
adne zavzdihnil:
O, kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.9
Zato je eden od hermenevtičnih ključev za razumevanje mentalitete
16. stoletja, njenih idearijev in imaginarijev, ki proti koncu stoletja mi-
selnih in verskih iskanj vse bolj dobivajo baročno fiziognomijo, občutek
negotovosti, razdvojenosti in trpljenja, ki mu sledita potreba in želja po
milosti (Božji). Ob tem ni brez posebne teže dejstvo, da je od Luthrove-
ga nastopa pa skorajda do konca stoletja versko misel v Evropi primarno
okupiral predvsem disput o milosti Božji, v katerem sta se spoprijeli dve
veliki armadi teoloških vojščakov.
V protestantskem taboru celovito gledano velikih nesoglasij ni bilo.
V njem je vladalo složno prepričanje, da je posamičnikova odrešitev v ce-
loti odvisna od volje in milosti Najvišjega, da je človek predestiniran tako
v svoji tuzemski kot onostranski usodi. Na svojemu determiniranem po-
potovanju iz včerajšnjosti v večnost ne more spremeniti prav ničesar, tak-
isto pa si dobre volje Vsevladarja ne more nakloniti ne s prizadevanjem
ne z dobrimi deli. Na katoliški strani pa je ob vseh mišljenjskih in teolo-
ško-determinacijskih razlikah ter variantah vendarle obveljalo, da si člo-
vek more priboriti Božje odobravanje, kajti slednjega si posameznik za-
služi z dobrimi deli. Tako je človeku mogoče vplivati na Stvarnikovo vol-
jo in s tem pomembno določiti potek lastne večnosti.
Katoličanu pomeni gotova možnost pridobiti si Božjo milost nekak-
šno Vsevladarjevo »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti« in tako neusah-
ljiv potencial energičnega moralnega aktivizma, prav heroičnega priza-
8 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura, Ljubljana 1963, 397–405.
9 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.« J. Burckhardt, n. d., 310.
škim pozemskim občestvom na drugi. O iskanju ponovne gotovosti, da
ima življenje zopet svoj jasno zapopadljiv pomen in da se je znova našel
kompas, ki bi mogel njegov tek usmeriti v pravi kvadrant mišljenjskega
in delovanjskega zemljevida. Kajti v renesansi je prišlo do razkroja vere v
nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne zavesti o lastni minljivosti.8 In
slednje je dodobra omajalo temeljni oporni steber, na katerem je slone-
la celotna srednjeveška družba – strukturo predstav o popotovanju člo-
veka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in zdajšnjosti, o grehu,
kesanju, dobrih delih, milosti Božji in odrešitvi. Duha tiste dobe suge-
stivno odražajo verzi Lorenza Magnifica, ki je v Triumfu Bakha in Ari-
adne zavzdihnil:
O, kako mladost je krasna,
a beži nam venomer!
Danes še je čas za pir,
jutri bo že ura kasna.9
Zato je eden od hermenevtičnih ključev za razumevanje mentalitete
16. stoletja, njenih idearijev in imaginarijev, ki proti koncu stoletja mi-
selnih in verskih iskanj vse bolj dobivajo baročno fiziognomijo, občutek
negotovosti, razdvojenosti in trpljenja, ki mu sledita potreba in želja po
milosti (Božji). Ob tem ni brez posebne teže dejstvo, da je od Luthrove-
ga nastopa pa skorajda do konca stoletja versko misel v Evropi primarno
okupiral predvsem disput o milosti Božji, v katerem sta se spoprijeli dve
veliki armadi teoloških vojščakov.
V protestantskem taboru celovito gledano velikih nesoglasij ni bilo.
V njem je vladalo složno prepričanje, da je posamičnikova odrešitev v ce-
loti odvisna od volje in milosti Najvišjega, da je človek predestiniran tako
v svoji tuzemski kot onostranski usodi. Na svojemu determiniranem po-
potovanju iz včerajšnjosti v večnost ne more spremeniti prav ničesar, tak-
isto pa si dobre volje Vsevladarja ne more nakloniti ne s prizadevanjem
ne z dobrimi deli. Na katoliški strani pa je ob vseh mišljenjskih in teolo-
ško-determinacijskih razlikah ter variantah vendarle obveljalo, da si člo-
vek more priboriti Božje odobravanje, kajti slednjega si posameznik za-
služi z dobrimi deli. Tako je človeku mogoče vplivati na Stvarnikovo vol-
jo in s tem pomembno določiti potek lastne večnosti.
Katoličanu pomeni gotova možnost pridobiti si Božjo milost nekak-
šno Vsevladarjevo »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti« in tako neusah-
ljiv potencial energičnega moralnega aktivizma, prav heroičnega priza-
8 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura, Ljubljana 1963, 397–405.
9 Zadnji verz dobesedno glasi: »Di doman non c´è certezza.« J. Burckhardt, n. d., 310.
