Page 162 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 162
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
nike, ki jih nikakor ni preveval dvom, ali na njih počiva žar Božje milos-
ti ali ne.11
Absolutno logični, toda kruti, mrki in užaloščajoči protestantizem:
človekova dela so brez pomena, brezpredmetna, ničeva, človek brez svo-
bode, Božja milost pa zgolj in samo dar, poklonjen iz Vsevladarjeve do-
bre volje, toda proste in samovolje. Spravljivejši, prijaznejši, svetlejši, po
logično-etični plati prožnejši katolicizem: človeško početje v tostranstvu
šteje, človek je svoboden in zato odgovoren za svoje početje, Božja milost
pa pridobljiva, prislužljiva z dobrimi deli.
Protestantskemu trgovcu se neizpodbitni dokaz Božje milosti vsa-
ko obračunsko obdobje pokaže kot dobiček na kontu prihodkov v bla-
gajniški knjigi, da pa je mogoče na podobnih prepričanjih zgraditi celo
zelo močno državo, dokazujejo ameriški Pilgrim-fathers, ki so bili ali pu-
ritanci ali independenti ali kongregacionalisti – torej sami duhovni de-
diči protestantske reformacije in njene etike.12
Odrazi zgoraj omenjenih temeljnih perspektiv na razmerje med člo-
vekom, Bogom in časom (večnostjo)13 imajo v evropski kulturi novega
veka ravno tako veliko težo in domet, kot so številni, vso skalo občutij
– od groze nad samotno samostojnostjo posamičnikovega eksistiranja v
svetu do upanja v milost Božjo – pa more komaj kateri jezikovni instru-
ment zajeti bolj prožno in plastično – v vseh legah in tonalitetah –, kot je
to v 16. stoletju (vsaj za Slovence) storila protestantska cerkvena pesem.
Polemični spoprijem med protestanti in katoličani – eden
referenčnih okvirov slovenskega protestantskega slovstva
Slovstvo v slovenskem jeziku do Trubarjevega nastopa in protestant-
ske književne akcije ni imelo kaj prida izdiferenciranih besedilnih tipov
oziroma danes (še) niso znani številnejši pisni spomeniki, ki bi takšno
besedilno-žanrsko diferenciacijo razkrivali, kajti repertorij se je zaradi
11 Pomenljiva simbioza med naukom o človeku, »izvoljenem« out of meer God´s good pleasure, in mer-
kantilistično inspiracijo ter podjetnostjo protestantskega meščanstva ni ostala skrita preiskujoče-
mu očesu sociologov in zgodovinarjev. O tem pričajo npr. dela Ernsta Troeltscha (Pomen protestan-
tizma za nastanek modernega sveta, 1906; Družbeni nauki krščanskih cerkva in skupin, 1912; glej Marko
Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi (2001), št. 21–22, 9–15; M. Kerševan,
Troeltscheve misli o krščanskih družbenih naukih, Stati inu obstati (2011), št. 13–14, 320–339), zlasti
znamenita Protestantska etika in duh kapitalizma Maxa Webra (prevedla Pavel Gantar in Štefan Vevar,
Ljubljana 1988, 2002), pa tudi uvodna poglavja v Erica Hobsbawma Času revolucij (prevedel Mirko
Avsenak, Ljubljana 1968, 2010).
12 Zgornje velja, kot se zdi, tudi za barok. Prim. Václav Černý, Myšlenka Milosti Boží, jeden z klíč k ba-
roku, v: Václav Černý, Až do předsíně nebes, čtrnáct studii o baroku našem a cizím, Praha 1996, 91–93.
13 Le-ta je za novoveškega človeka vsebolj sinonim za transformacijo v ne-bivanje tukaj, torej sopomen-
ka za njegovo pozemsko smrtnost.
nike, ki jih nikakor ni preveval dvom, ali na njih počiva žar Božje milos-
ti ali ne.11
Absolutno logični, toda kruti, mrki in užaloščajoči protestantizem:
človekova dela so brez pomena, brezpredmetna, ničeva, človek brez svo-
bode, Božja milost pa zgolj in samo dar, poklonjen iz Vsevladarjeve do-
bre volje, toda proste in samovolje. Spravljivejši, prijaznejši, svetlejši, po
logično-etični plati prožnejši katolicizem: človeško početje v tostranstvu
šteje, človek je svoboden in zato odgovoren za svoje početje, Božja milost
pa pridobljiva, prislužljiva z dobrimi deli.
Protestantskemu trgovcu se neizpodbitni dokaz Božje milosti vsa-
ko obračunsko obdobje pokaže kot dobiček na kontu prihodkov v bla-
gajniški knjigi, da pa je mogoče na podobnih prepričanjih zgraditi celo
zelo močno državo, dokazujejo ameriški Pilgrim-fathers, ki so bili ali pu-
ritanci ali independenti ali kongregacionalisti – torej sami duhovni de-
diči protestantske reformacije in njene etike.12
Odrazi zgoraj omenjenih temeljnih perspektiv na razmerje med člo-
vekom, Bogom in časom (večnostjo)13 imajo v evropski kulturi novega
veka ravno tako veliko težo in domet, kot so številni, vso skalo občutij
– od groze nad samotno samostojnostjo posamičnikovega eksistiranja v
svetu do upanja v milost Božjo – pa more komaj kateri jezikovni instru-
ment zajeti bolj prožno in plastično – v vseh legah in tonalitetah –, kot je
to v 16. stoletju (vsaj za Slovence) storila protestantska cerkvena pesem.
Polemični spoprijem med protestanti in katoličani – eden
referenčnih okvirov slovenskega protestantskega slovstva
Slovstvo v slovenskem jeziku do Trubarjevega nastopa in protestant-
ske književne akcije ni imelo kaj prida izdiferenciranih besedilnih tipov
oziroma danes (še) niso znani številnejši pisni spomeniki, ki bi takšno
besedilno-žanrsko diferenciacijo razkrivali, kajti repertorij se je zaradi
11 Pomenljiva simbioza med naukom o človeku, »izvoljenem« out of meer God´s good pleasure, in mer-
kantilistično inspiracijo ter podjetnostjo protestantskega meščanstva ni ostala skrita preiskujoče-
mu očesu sociologov in zgodovinarjev. O tem pričajo npr. dela Ernsta Troeltscha (Pomen protestan-
tizma za nastanek modernega sveta, 1906; Družbeni nauki krščanskih cerkva in skupin, 1912; glej Marko
Kerševan, Protestantizem in protestantsko načelo, Poligrafi (2001), št. 21–22, 9–15; M. Kerševan,
Troeltscheve misli o krščanskih družbenih naukih, Stati inu obstati (2011), št. 13–14, 320–339), zlasti
znamenita Protestantska etika in duh kapitalizma Maxa Webra (prevedla Pavel Gantar in Štefan Vevar,
Ljubljana 1988, 2002), pa tudi uvodna poglavja v Erica Hobsbawma Času revolucij (prevedel Mirko
Avsenak, Ljubljana 1968, 2010).
12 Zgornje velja, kot se zdi, tudi za barok. Prim. Václav Černý, Myšlenka Milosti Boží, jeden z klíč k ba-
roku, v: Václav Černý, Až do předsíně nebes, čtrnáct studii o baroku našem a cizím, Praha 1996, 91–93.
13 Le-ta je za novoveškega človeka vsebolj sinonim za transformacijo v ne-bivanje tukaj, torej sopomen-
ka za njegovo pozemsko smrtnost.
