Page 161 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 161
Trden grad je naš Gospod
devanja za povzdig v nebeške višine. Pri tem ni posebej pomembno (in
tudi poglavitni katoliški politični akterji te dobe niso topogledno nič kaj
tankovestni), ali se točke na računu dobrih del in zaslug v Božji knjigo-
vodski službi množe na etičen način ali ne. Je pa ključno, da se kapital
na kontu dobrih del veča ad maioram Dei gloriam – seveda tako, kot ve
raztolmačiti mati rimska cerkev. Ko npr. don Kihot sreča vaščane, ki si
v svojo vas spravljajo kipe štirih svetih vitezov – Jurija, Martina, Jakoba
Mavromora in Pavla –, možuje takole: »Vendar je med mano in njimi ta
razlika, da so bili oni svetniki in so se bojevali po božje, jaz pa sem greš-
nik in se bojujem po človeško. Oni so si priborili nebesa s silo rok, kaj-
ti nebesa trpe silo ...«10 Nebesa torej dovoljujejo nasilje nad seboj, kajti
osvojiti jih je mogoče z nasiljem.
Za protestanta pa je reč drugačna: Bog je res pantokrator, toda tudi
samovladar, ki si svoje absolutne volje ne pusti manipulirati z dobrimi
deli – človek ne velja nič. Slednji tako tudi nima nobenega upanja, da bi
se lahko opravičil drugače kot po suvereni in nezasluženi milosti Božji –
sola gratia. Bog je edini, ki more grešnega človeka opravičiti. Če to hoče.
Toda kljub temu mračnemu, zaprtemu prostoru možnosti za individual-
no (samo)odrešitev, pa hkrati brezbrežno odprtemu horizontu (za)upan-
ja je pri protestantih najti enako mero dejavnega prizadevanja kot pri
katoličanih. – Zaradi nepokvarljivega zaupanja v zgodnjenovoveškemu
človeku še razvidno »dejstvo«/dejstvo, da sta Božja volja in milost ena-
ko vseobsežna in vsepresegajoča kot Vsemogočnega neskončnost, nedo-
umljivost in božanskost: če torej Bog ni neskončno milostljiv in tudi vo-
ljan odpustiti, ga pravzaprav – ni oz. ne more bivati. Kajti če kalvinec še
tako absolutno verjame v opravičenje zgolj po Božji volji in milosti ter v
voz vere zapreže tudi konja logike, kako ne bi hkrati tudi verjel, da se, v
kolikor ga obsije opravičujoči žar Božje milosti, slednje nujno pokaže v
njegovem mišljenju in delovanju – v posamičnikovi nravstveni regenera-
ciji in delovanjski učinkovitosti. Kajti le po Božji milosti opravičeni člo-
vek se more zares držati besede Vsemogočnega in delati dobra dela, le-ta
pa so, retrogradno, za posamičnika jasen dokaz Božje milosti. Čeprav je
protestantski človek še tako prepričan o ničevnosti lastnih podjetij, po-
rojenih zgolj iz posamičnikove volje, pa zatem, ko opazi izpod svojih rok
prihajati dobra dela, že ne dvomi več o tem, da biva pod pogledom Bož-
jega milostnega očesa. Tako je najti med protestanti številne posamez-
10 Miguel de Cervantes Saavedra, Veleumni plemič don Kihot iz Manče II, prevedel Niko Košir, Ljubljana
1977, 467 (poglavje 58).
devanja za povzdig v nebeške višine. Pri tem ni posebej pomembno (in
tudi poglavitni katoliški politični akterji te dobe niso topogledno nič kaj
tankovestni), ali se točke na računu dobrih del in zaslug v Božji knjigo-
vodski službi množe na etičen način ali ne. Je pa ključno, da se kapital
na kontu dobrih del veča ad maioram Dei gloriam – seveda tako, kot ve
raztolmačiti mati rimska cerkev. Ko npr. don Kihot sreča vaščane, ki si
v svojo vas spravljajo kipe štirih svetih vitezov – Jurija, Martina, Jakoba
Mavromora in Pavla –, možuje takole: »Vendar je med mano in njimi ta
razlika, da so bili oni svetniki in so se bojevali po božje, jaz pa sem greš-
nik in se bojujem po človeško. Oni so si priborili nebesa s silo rok, kaj-
ti nebesa trpe silo ...«10 Nebesa torej dovoljujejo nasilje nad seboj, kajti
osvojiti jih je mogoče z nasiljem.
Za protestanta pa je reč drugačna: Bog je res pantokrator, toda tudi
samovladar, ki si svoje absolutne volje ne pusti manipulirati z dobrimi
deli – človek ne velja nič. Slednji tako tudi nima nobenega upanja, da bi
se lahko opravičil drugače kot po suvereni in nezasluženi milosti Božji –
sola gratia. Bog je edini, ki more grešnega človeka opravičiti. Če to hoče.
Toda kljub temu mračnemu, zaprtemu prostoru možnosti za individual-
no (samo)odrešitev, pa hkrati brezbrežno odprtemu horizontu (za)upan-
ja je pri protestantih najti enako mero dejavnega prizadevanja kot pri
katoličanih. – Zaradi nepokvarljivega zaupanja v zgodnjenovoveškemu
človeku še razvidno »dejstvo«/dejstvo, da sta Božja volja in milost ena-
ko vseobsežna in vsepresegajoča kot Vsemogočnega neskončnost, nedo-
umljivost in božanskost: če torej Bog ni neskončno milostljiv in tudi vo-
ljan odpustiti, ga pravzaprav – ni oz. ne more bivati. Kajti če kalvinec še
tako absolutno verjame v opravičenje zgolj po Božji volji in milosti ter v
voz vere zapreže tudi konja logike, kako ne bi hkrati tudi verjel, da se, v
kolikor ga obsije opravičujoči žar Božje milosti, slednje nujno pokaže v
njegovem mišljenju in delovanju – v posamičnikovi nravstveni regenera-
ciji in delovanjski učinkovitosti. Kajti le po Božji milosti opravičeni člo-
vek se more zares držati besede Vsemogočnega in delati dobra dela, le-ta
pa so, retrogradno, za posamičnika jasen dokaz Božje milosti. Čeprav je
protestantski človek še tako prepričan o ničevnosti lastnih podjetij, po-
rojenih zgolj iz posamičnikove volje, pa zatem, ko opazi izpod svojih rok
prihajati dobra dela, že ne dvomi več o tem, da biva pod pogledom Bož-
jega milostnega očesa. Tako je najti med protestanti številne posamez-
10 Miguel de Cervantes Saavedra, Veleumni plemič don Kihot iz Manče II, prevedel Niko Košir, Ljubljana
1977, 467 (poglavje 58).
