Page 168 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 168
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
ti ni duhovnika ne župnika, ki mu ne bi bilo kaj ukazano glede razuzdanosti,
pohujšljivega obnašanja in občevanja.«26
Nadvojvodi Karlu pa iz Vidma 25. oktobra 1581 z naslednjimi bese-
dami povzema svoja opažanja o kranjskih duhovnikih in njihovem dr-
žanju katoliške moralke:
»Reči smem, da v vsej kranjski in celjski pokrajini nisem našel več kot dva
kaplana, ki sta nekaj razumela, čeprav sta bila tudi ta dva omadeževana s
splošno infamijo.«27
V pismu, ki ga je nekaj prej, julija, napisal iz Ljubljane, pa je poročal:
»To deželo sem našel v tolikšnem naredu zaradi slabega življenja klerikov,
da se mi zdi zaman ves trud. Zlo, ki je že prišlo do kosti, se ne more pozdra-
viti z navadnim zdravilom. Kdor bo hotel to zelo gnilo rano zaceliti, bo po-
treboval dokaj časa. Čeprav hodim po deželi in dajem dobre odloke in na-
vodila, vendar zagotovo vem, da se ne bodo izvršila. Tudi ne morem nadzor-
stva poveriti kakemu duhovniku, ki bi ga dobro izvršil, ker so vsi omadeže-
vani ... Obiskal sem med tem tri župnije: Cerknico, Lož in Bloke, kjer sem
našel župnike, ki so tako nevedni, da nekateri izmed njih ne znajo niti kršče-
vati. Omeniti je treba tudi pijančevanje; mnogi med njimi redno izvršuje-
jo tudi obrt krčmarjev in konjarjev. /.../ Tu je pet heretiških predikantov, ki
so tako marljivi v svoji službi, da če bi katoliški duhovniki kazali le en del te
pridnosti, bi bilo krivoverstvo kmalu povsod iztrebljeno«28
Zgornja vizitatorjeva opažanja odražajo tudi tedanje slabo socialno
stanje nižjega klera (clerus minor). Le-to je bilo vsaj deloma posledica fis-
kalizma29 in simonije v sočasni rimski cerkvi, predvsem pa pluralizma
oz. grmadenja več cerkvenih služb (nadarbin) v rokah ene same osebe, ki
je pripadala višjemu kleru (clerus maior). Ta vseh svojih nastavitev, ki so
realno zahtevale konkretno dušnopastirsko službo in pomenile kajpak
tudi dohodke iz nadarbine, kjer bi bilo službo treba opravljati, ni mo-
gla izvrševati.30 Zato je svoje dušno pastirstvo na nastavitvah, kjer do-
26 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko XVII (1907), 59.
27 J. Gruden, n. d., 62.
28 J. Gruden, n. d., 59.
29 V dobi pred husitsko revolucijo, ki jo uvaja dinamično 14. stoletje (František Šmahel, avtor monu-
mentalne moderne tetralogije o češkem husitskem obdobju, Husitská revoluce, časa zagotovo ni po
naključju poimenoval Doba, vržena s tečajev), je v Srednji Evropi krožila celo krilatica: Curia Romana
non pascit oves sine lana. Josef Macek, Husitské revoluční hnutí, Praha 1952, 23.
30 Jurij Slatkonja je bil npr. v dobi, ko je deloval kot kapelnik dunajske dvorne kapele (od 1500 naprej),
uživalec več nadarbin cesarskega patronata. Užival je dohodke župnije Dobrnič, proštije v Novem
mestu in župnije Št. Rupert (od 1499), ljubljanske proštije (1503), žužemberške župnije (najbrž tudi
1503), pičenske škofije v Istri (pred 23. marcem 1506), župnije sv. Petra v Ložu (1506), župnije v Mo-
ravčah in beneficija pri oltarju sv. Jurija v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja (med 1506 in 1513). Tudi,
ti ni duhovnika ne župnika, ki mu ne bi bilo kaj ukazano glede razuzdanosti,
pohujšljivega obnašanja in občevanja.«26
Nadvojvodi Karlu pa iz Vidma 25. oktobra 1581 z naslednjimi bese-
dami povzema svoja opažanja o kranjskih duhovnikih in njihovem dr-
žanju katoliške moralke:
»Reči smem, da v vsej kranjski in celjski pokrajini nisem našel več kot dva
kaplana, ki sta nekaj razumela, čeprav sta bila tudi ta dva omadeževana s
splošno infamijo.«27
V pismu, ki ga je nekaj prej, julija, napisal iz Ljubljane, pa je poročal:
»To deželo sem našel v tolikšnem naredu zaradi slabega življenja klerikov,
da se mi zdi zaman ves trud. Zlo, ki je že prišlo do kosti, se ne more pozdra-
viti z navadnim zdravilom. Kdor bo hotel to zelo gnilo rano zaceliti, bo po-
treboval dokaj časa. Čeprav hodim po deželi in dajem dobre odloke in na-
vodila, vendar zagotovo vem, da se ne bodo izvršila. Tudi ne morem nadzor-
stva poveriti kakemu duhovniku, ki bi ga dobro izvršil, ker so vsi omadeže-
vani ... Obiskal sem med tem tri župnije: Cerknico, Lož in Bloke, kjer sem
našel župnike, ki so tako nevedni, da nekateri izmed njih ne znajo niti kršče-
vati. Omeniti je treba tudi pijančevanje; mnogi med njimi redno izvršuje-
jo tudi obrt krčmarjev in konjarjev. /.../ Tu je pet heretiških predikantov, ki
so tako marljivi v svoji službi, da če bi katoliški duhovniki kazali le en del te
pridnosti, bi bilo krivoverstvo kmalu povsod iztrebljeno«28
Zgornja vizitatorjeva opažanja odražajo tudi tedanje slabo socialno
stanje nižjega klera (clerus minor). Le-to je bilo vsaj deloma posledica fis-
kalizma29 in simonije v sočasni rimski cerkvi, predvsem pa pluralizma
oz. grmadenja več cerkvenih služb (nadarbin) v rokah ene same osebe, ki
je pripadala višjemu kleru (clerus maior). Ta vseh svojih nastavitev, ki so
realno zahtevale konkretno dušnopastirsko službo in pomenile kajpak
tudi dohodke iz nadarbine, kjer bi bilo službo treba opravljati, ni mo-
gla izvrševati.30 Zato je svoje dušno pastirstvo na nastavitvah, kjer do-
26 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko XVII (1907), 59.
27 J. Gruden, n. d., 62.
28 J. Gruden, n. d., 59.
29 V dobi pred husitsko revolucijo, ki jo uvaja dinamično 14. stoletje (František Šmahel, avtor monu-
mentalne moderne tetralogije o češkem husitskem obdobju, Husitská revoluce, časa zagotovo ni po
naključju poimenoval Doba, vržena s tečajev), je v Srednji Evropi krožila celo krilatica: Curia Romana
non pascit oves sine lana. Josef Macek, Husitské revoluční hnutí, Praha 1952, 23.
30 Jurij Slatkonja je bil npr. v dobi, ko je deloval kot kapelnik dunajske dvorne kapele (od 1500 naprej),
uživalec več nadarbin cesarskega patronata. Užival je dohodke župnije Dobrnič, proštije v Novem
mestu in župnije Št. Rupert (od 1499), ljubljanske proštije (1503), žužemberške župnije (najbrž tudi
1503), pičenske škofije v Istri (pred 23. marcem 1506), župnije sv. Petra v Ložu (1506), župnije v Mo-
ravčah in beneficija pri oltarju sv. Jurija v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja (med 1506 in 1513). Tudi,
