Page 167 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 167
Trden grad je naš Gospod
Toda tudi v miljeju Kranjske, Koroške in Štajerske je bilo precej reči in
tudi oseb, ki so postale tarče polemične obravnave s strani protestant-
skih piscev. Predvsem je bilo to splošno stanje, ki ga je tedanji slehernik
znotraj (poznosrednjeveških, toda v 16. stoletju še vedno živih) apoka-
liptičnih vizij konca stvarnosti doumeval kot trenutek pred ukinitvijo
pozemske države Božje. In seveda kot ključni vzrok za vse reve in težave,
s katerimi se je spoprijemal, pa naj je šlo za kugo, točo, pozebo, sušo, tur-
ško nevarnost ali pa samo za neslogo med stanovi in vladarjem. Znotraj
tega sta dajala slovenskim protestantom obilje snovi za polemično zgra-
žanje nad verskimi nasprotniki zlasti dejanje in nehanje posameznih iz-
postavljenih reprezentantov bojujoče se cerkve, ki kar nekako niso mog-
li dočakati, da bi jih Vsevišnji onstran groba nagradil z radostmi in so
si že na tem svetu in pri živem telesu nakazovali posamezne pozemske
»obresti« od svojega velikega zasluženja za dobro cerkve.
O eni takih pozemskih sladkosti so pisali zgornjeavstrijski prelat-
je celo samemu cesarju Ferdinandu I., ko je ta duhovnikom prepovedal
imeti pri sebi »kuharice«: »Majestati Vestrae Caesareae etiam satis su-
perque constat, a longissimo iam tempore nullum fere passim esse paroc-
chum, qui vel concubinam vel uxorem suam non haberet.«25 Tako je bila
ena ključnih zadreg sočasne rimske cerkve tudi v Notranji Avstriji laksna
morala njenih duhovnov in ne ravno malenkostno postopanje zastran
držanja celibata, glavni tozadevni »greh« tistega časa pa konkubinat.
Vizitacijski zapiski, ki morejo biti sami po sebi precej suhoparen uprav-
nobesedilni žanr, so za drugo polovico 16. stoletja za dežele Notranje
Avstrije precej vznemirljivo in na trenutko prav dekameronsko žaltavo
branje. Zlasti za tiste cerkvene posesti, ki so bile pod obedienco oglejske-
ga patriarha; ta je svojo oblast nad slovenskimi pokrajinami izvršal z ne
pretrdo roko, zaradi zapletenega političnega položaja do cesarja in dežel-
nega kneza pa tudi ne (pre)pogosto. Škof Pavel Bizancij, potomec stare
beneške družine, ki se je naselila v Kotoru, je namreč leta 1581 vizitiral
po Kranjskem in Štajerskem ter o tem zapustil precej pomenljiva vizita-
cijska poročila. Svojemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Giovanniju
Grimmaniju, tako 7. junija 1581 iz Kamnika poroča:
»Če bo vaša milost hotela, bo lahko uveljavila moje odredbe s pomočjo nad-
vojvode Karla, čigar fisku sem namenil vse denarne kazni nepokornih in tr-
dovratnih klerikov. In teh glob bo dvajset do petindvajset tisoč cekinov, kaj-
25 »Vašemu cesarskemu veličanstvu je tudi dobro in predobro znano, da že zelo dolgo skoraj ni župni-
ka, ki ne bi imel vsaj priležnice, če nima že žene.« Ivan Prijatelj, Kulturni pomen slovenske reforma-
cije, v: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I, ur. Anton Slodnjak, Ljubljana 1952, 45.
Toda tudi v miljeju Kranjske, Koroške in Štajerske je bilo precej reči in
tudi oseb, ki so postale tarče polemične obravnave s strani protestant-
skih piscev. Predvsem je bilo to splošno stanje, ki ga je tedanji slehernik
znotraj (poznosrednjeveških, toda v 16. stoletju še vedno živih) apoka-
liptičnih vizij konca stvarnosti doumeval kot trenutek pred ukinitvijo
pozemske države Božje. In seveda kot ključni vzrok za vse reve in težave,
s katerimi se je spoprijemal, pa naj je šlo za kugo, točo, pozebo, sušo, tur-
ško nevarnost ali pa samo za neslogo med stanovi in vladarjem. Znotraj
tega sta dajala slovenskim protestantom obilje snovi za polemično zgra-
žanje nad verskimi nasprotniki zlasti dejanje in nehanje posameznih iz-
postavljenih reprezentantov bojujoče se cerkve, ki kar nekako niso mog-
li dočakati, da bi jih Vsevišnji onstran groba nagradil z radostmi in so
si že na tem svetu in pri živem telesu nakazovali posamezne pozemske
»obresti« od svojega velikega zasluženja za dobro cerkve.
O eni takih pozemskih sladkosti so pisali zgornjeavstrijski prelat-
je celo samemu cesarju Ferdinandu I., ko je ta duhovnikom prepovedal
imeti pri sebi »kuharice«: »Majestati Vestrae Caesareae etiam satis su-
perque constat, a longissimo iam tempore nullum fere passim esse paroc-
chum, qui vel concubinam vel uxorem suam non haberet.«25 Tako je bila
ena ključnih zadreg sočasne rimske cerkve tudi v Notranji Avstriji laksna
morala njenih duhovnov in ne ravno malenkostno postopanje zastran
držanja celibata, glavni tozadevni »greh« tistega časa pa konkubinat.
Vizitacijski zapiski, ki morejo biti sami po sebi precej suhoparen uprav-
nobesedilni žanr, so za drugo polovico 16. stoletja za dežele Notranje
Avstrije precej vznemirljivo in na trenutko prav dekameronsko žaltavo
branje. Zlasti za tiste cerkvene posesti, ki so bile pod obedienco oglejske-
ga patriarha; ta je svojo oblast nad slovenskimi pokrajinami izvršal z ne
pretrdo roko, zaradi zapletenega političnega položaja do cesarja in dežel-
nega kneza pa tudi ne (pre)pogosto. Škof Pavel Bizancij, potomec stare
beneške družine, ki se je naselila v Kotoru, je namreč leta 1581 vizitiral
po Kranjskem in Štajerskem ter o tem zapustil precej pomenljiva vizita-
cijska poročila. Svojemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Giovanniju
Grimmaniju, tako 7. junija 1581 iz Kamnika poroča:
»Če bo vaša milost hotela, bo lahko uveljavila moje odredbe s pomočjo nad-
vojvode Karla, čigar fisku sem namenil vse denarne kazni nepokornih in tr-
dovratnih klerikov. In teh glob bo dvajset do petindvajset tisoč cekinov, kaj-
25 »Vašemu cesarskemu veličanstvu je tudi dobro in predobro znano, da že zelo dolgo skoraj ni župni-
ka, ki ne bi imel vsaj priležnice, če nima že žene.« Ivan Prijatelj, Kulturni pomen slovenske reforma-
cije, v: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I, ur. Anton Slodnjak, Ljubljana 1952, 45.
