Page 143 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 143
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
nosti, da živi z žensko, in to z že omoženo damo, ki da jo je škof za go-
tove novce kupil od njenega soproga.223 Da bi njihovo pisanje res prispe-
lo v roke »najvišje avtoritete«, so se s pismom priglasili tudi pri cesarje-
vem tajniku Ivanu Kobenclu ter mu »v spodbudo« in ker da bo »imel
zastran te reči dosti truda s pisanjem« poslali 40 dukatov v zlatu.224 So
že vedeli, čemu ta naložba.
Škofa, ki tako ali tako ni slovel po bogve kakšni posebni vnemi pri
opravljanju dušnopastirske službe in je bil v tem ves drugačen kot nje-
gov predhodnik na ljubljanskem škofovskem prestolu, apostolsko-inkvi-
zitorsko vneti Urban Tekstor, so tako udarili po prstih s preiskavo, nad
katero je na cesarjevo pobudo prevzel patronat tridentinski koncil. Pi-
čenski škof Daniel Barbo (1563–1570) je namreč dosegel, da je v Ljublja-
no prišel tudi zagrebški škof Matej Brumanus (1558–1563), in oba sta
pognala kolesje v tek: »Najprej sta pod prisego izpraševala duhovnike,
ali je ljubljanski škof /.../ duhovniški otrok, simonist, ubijalec, nečistnik
in prešuštnik, zanikrn v službi.«225 Gostujoča preiskovalca sta nato ško-
fu Seebachu svetovala, naj se pred cesarjem osebno opraviči za svoje spo-
drsljaje, toda nato je prispel oster ukaz Njegove cesarske milosti in škof
Barbo je Seebacha prikleščil še bolj trdo: popisal in zapečatil je vse nje-
govo imetje, zlasti gotovino, in to tako v Ljubljani kot v Gornjem Gra-
du, Trubar pa je v svojem pismu najbrž ne brez zadoščenja zapisal: »In
so /.../ pustili ljubljanskega škofa kar žalostnega v Gornjem Gradu.«226
Drugi del Tega celega psalterja Davidovega predstavlja slovenski
predgovor Vsem bogaboiečim, vernim Craincom in Slovenom. Njegovo
jedro je komparacija med antično krščansko cerkvijo in postopanjem
družbe z njo na eni strani ter njeno protestantsko naslednico in zadržan-
jem rimske cerkve do le-te na drugi; le-ta da se mora v sodobnosti lasa-
ti z nasprotovanjem nerazumnih papežnikov, »katerim obeniga zla, ne
krivi/g/a ne deimo, temuč nuč, dan želymo, nee vučimo, prossimo inu
opominamo, de bi z nami red prov verovali, Bogu služili inu v nebes-
sa prišli, nas taku sylnu souvražio, kelno, čez nas lažeio, ovadaio, fratuio
inu prega[n]eio«.227 Tega katoliški sodobniki protestantske cerkve kaj-
223 Na slednje je Trubar bržda diskretno namignil že pred zaslišanjem pred škofom Seebachom, v po-
ročilu oblastnikom ob vrnitvi v Ljubljano (17. junija 1562). Tam je prebrati: »Nasprotno naj se da go-
spod škof s svojo duhovščino tudi od jasne Božje besede poučiti in naj razvade, javna malikovanja
in romanja, vsa pohujšanja, nečistovanja v svojem okrožju in dušnem pastirstvu pri vseh odpravi.«
J. Rajhman, n. d., 115, 117.
224 T. Elze, n. d., 317.
225 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (8. julij 1563); J. Rajhman, 152, 154.
226 N. d., 153, 154.
227 Zbrana dela Primoža Trubarja V, 13.
nosti, da živi z žensko, in to z že omoženo damo, ki da jo je škof za go-
tove novce kupil od njenega soproga.223 Da bi njihovo pisanje res prispe-
lo v roke »najvišje avtoritete«, so se s pismom priglasili tudi pri cesarje-
vem tajniku Ivanu Kobenclu ter mu »v spodbudo« in ker da bo »imel
zastran te reči dosti truda s pisanjem« poslali 40 dukatov v zlatu.224 So
že vedeli, čemu ta naložba.
Škofa, ki tako ali tako ni slovel po bogve kakšni posebni vnemi pri
opravljanju dušnopastirske službe in je bil v tem ves drugačen kot nje-
gov predhodnik na ljubljanskem škofovskem prestolu, apostolsko-inkvi-
zitorsko vneti Urban Tekstor, so tako udarili po prstih s preiskavo, nad
katero je na cesarjevo pobudo prevzel patronat tridentinski koncil. Pi-
čenski škof Daniel Barbo (1563–1570) je namreč dosegel, da je v Ljublja-
no prišel tudi zagrebški škof Matej Brumanus (1558–1563), in oba sta
pognala kolesje v tek: »Najprej sta pod prisego izpraševala duhovnike,
ali je ljubljanski škof /.../ duhovniški otrok, simonist, ubijalec, nečistnik
in prešuštnik, zanikrn v službi.«225 Gostujoča preiskovalca sta nato ško-
fu Seebachu svetovala, naj se pred cesarjem osebno opraviči za svoje spo-
drsljaje, toda nato je prispel oster ukaz Njegove cesarske milosti in škof
Barbo je Seebacha prikleščil še bolj trdo: popisal in zapečatil je vse nje-
govo imetje, zlasti gotovino, in to tako v Ljubljani kot v Gornjem Gra-
du, Trubar pa je v svojem pismu najbrž ne brez zadoščenja zapisal: »In
so /.../ pustili ljubljanskega škofa kar žalostnega v Gornjem Gradu.«226
Drugi del Tega celega psalterja Davidovega predstavlja slovenski
predgovor Vsem bogaboiečim, vernim Craincom in Slovenom. Njegovo
jedro je komparacija med antično krščansko cerkvijo in postopanjem
družbe z njo na eni strani ter njeno protestantsko naslednico in zadržan-
jem rimske cerkve do le-te na drugi; le-ta da se mora v sodobnosti lasa-
ti z nasprotovanjem nerazumnih papežnikov, »katerim obeniga zla, ne
krivi/g/a ne deimo, temuč nuč, dan želymo, nee vučimo, prossimo inu
opominamo, de bi z nami red prov verovali, Bogu služili inu v nebes-
sa prišli, nas taku sylnu souvražio, kelno, čez nas lažeio, ovadaio, fratuio
inu prega[n]eio«.227 Tega katoliški sodobniki protestantske cerkve kaj-
223 Na slednje je Trubar bržda diskretno namignil že pred zaslišanjem pred škofom Seebachom, v po-
ročilu oblastnikom ob vrnitvi v Ljubljano (17. junija 1562). Tam je prebrati: »Nasprotno naj se da go-
spod škof s svojo duhovščino tudi od jasne Božje besede poučiti in naj razvade, javna malikovanja
in romanja, vsa pohujšanja, nečistovanja v svojem okrožju in dušnem pastirstvu pri vseh odpravi.«
J. Rajhman, n. d., 115, 117.
224 T. Elze, n. d., 317.
225 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (8. julij 1563); J. Rajhman, 152, 154.
226 N. d., 153, 154.
227 Zbrana dela Primoža Trubarja V, 13.
