Page 141 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 141
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
garja Gašperja Rokavca, Jurija Mačka in Jurija Stradiota, zlasti pa je tre-
ba poskrbeti, da se da pod ključ podjetnega Matijo Klombnerja, ki da je
kar nič manj kot »učitelj navedenih idiotov«. Škof, ki je Trubarja, Tulš-
čaka in Juričiča obrekel, da so »prepirljivi, sektarski, uporniški in neizo-
braženi ter svojemu duhovnemu predstojniku /tj. ljubljanskemu škofu
Seebachu/ neposlušni in uporni možje ter predikanti«,211 je cesarju po-
ročal »pod spovedno molčečnostjo«, kajti v nasprotnem primeru naj bi
šlo njemu in njegovim duhovnikom za glavo, ker so luterani v Ljubljani
menda vpili: »Če bo Primož Trubar iz Ljubljane pregnan, bomo vse me-
nihe in duhovne pobili.«212
Cesar se je na ovadbo škofa Seebacha 30. julija 1562213 odzval s tre-
mi ukazi, ki so v Ljubljano prispeli 12. avgusta istega leta: omenjenih se-
dem protestantov da je treba spraviti na hladno, deželni odborniki jih ne
smejo ščititi, ljubljanski mestni svet pa naj prepove protestantske pridi-
ge v cerkvi sv. Margarete v Ljubljani. Seveda deželni stanovi niso potre-
bovali veliko časa, da so ugotovili, kdo je resnični pobudnik teh ukrep-
ov. Nato so spisali obsežno pritožbo (Der große Ausschuss der krainischen
Landschaft an Kaiser Ferdinand),214 ki so jo 21. avgusta poslali iz Ljublja-
ne. V prizivu so zatrjevali, da je nekdo Njegovo veličanstvo o celi zadevi
napačno poučil. Čeprav so dobro poznali očeta cele homatije, pa po ško-
fu Petru tokrat niso udarili neposredno: pisali so le o sovražnem, nevoš-
čljivem, strupenem in lažnivem ovaduhu, o njegovih duhovnikih v stol-
nici pa, da so pijanci, nečistniki in bogokletniki, ki so pri oskrbovan-
ju svoje dušnopastirske službe menda tako nemarni, da celo leto ni bilo
pridig, še celo na božič, veliko noč in na binkošti ne, kajti bogoslužje da
oskrbujejo »mladi in predrzni ljudje, ki se ne potrudijo za nič drugega
kot za to, da se ljudem s prižnice kažejo in jih zasramujejo«.215 V isti sapi
so se obrnili tudi na kralja Maksimilijana, naj v zvezi z njihovo pritožbo
posreduje pri cesarju.
Neposredni učinek je bil, da zaporni nalog proti sedmim protestan-
tom ni bil izvršen, da pa bi cesar prišel stvari do dna, je velel ljubljan-
skemu škofu organizirati zaslišanje za Primoža Trubarja. Na pisni poziv
škofa Seebacha, v katerem je ta Trubarja pretkano nagovoril kar z Dra-
gi gospod Primož,216 se je superintendent protestantske cerkve na Kranj-
211 T. Elze, Primus Trubers Briefe, 199.
212 M. Rupel, Primož Trubar, 149.
213 N. m; primerjaj Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. november 1562); J. Rajhman, n. d.,
142, 144.
214 T. Elze, n. d., 199–208.
215 N. d., 201, 202.
216 Škof Peter iz Ljubljane Primožu Trubarju (Gornji Grad, 29. november 1562); T. Elze, n. d., 298.
garja Gašperja Rokavca, Jurija Mačka in Jurija Stradiota, zlasti pa je tre-
ba poskrbeti, da se da pod ključ podjetnega Matijo Klombnerja, ki da je
kar nič manj kot »učitelj navedenih idiotov«. Škof, ki je Trubarja, Tulš-
čaka in Juričiča obrekel, da so »prepirljivi, sektarski, uporniški in neizo-
braženi ter svojemu duhovnemu predstojniku /tj. ljubljanskemu škofu
Seebachu/ neposlušni in uporni možje ter predikanti«,211 je cesarju po-
ročal »pod spovedno molčečnostjo«, kajti v nasprotnem primeru naj bi
šlo njemu in njegovim duhovnikom za glavo, ker so luterani v Ljubljani
menda vpili: »Če bo Primož Trubar iz Ljubljane pregnan, bomo vse me-
nihe in duhovne pobili.«212
Cesar se je na ovadbo škofa Seebacha 30. julija 1562213 odzval s tre-
mi ukazi, ki so v Ljubljano prispeli 12. avgusta istega leta: omenjenih se-
dem protestantov da je treba spraviti na hladno, deželni odborniki jih ne
smejo ščititi, ljubljanski mestni svet pa naj prepove protestantske pridi-
ge v cerkvi sv. Margarete v Ljubljani. Seveda deželni stanovi niso potre-
bovali veliko časa, da so ugotovili, kdo je resnični pobudnik teh ukrep-
ov. Nato so spisali obsežno pritožbo (Der große Ausschuss der krainischen
Landschaft an Kaiser Ferdinand),214 ki so jo 21. avgusta poslali iz Ljublja-
ne. V prizivu so zatrjevali, da je nekdo Njegovo veličanstvo o celi zadevi
napačno poučil. Čeprav so dobro poznali očeta cele homatije, pa po ško-
fu Petru tokrat niso udarili neposredno: pisali so le o sovražnem, nevoš-
čljivem, strupenem in lažnivem ovaduhu, o njegovih duhovnikih v stol-
nici pa, da so pijanci, nečistniki in bogokletniki, ki so pri oskrbovan-
ju svoje dušnopastirske službe menda tako nemarni, da celo leto ni bilo
pridig, še celo na božič, veliko noč in na binkošti ne, kajti bogoslužje da
oskrbujejo »mladi in predrzni ljudje, ki se ne potrudijo za nič drugega
kot za to, da se ljudem s prižnice kažejo in jih zasramujejo«.215 V isti sapi
so se obrnili tudi na kralja Maksimilijana, naj v zvezi z njihovo pritožbo
posreduje pri cesarju.
Neposredni učinek je bil, da zaporni nalog proti sedmim protestan-
tom ni bil izvršen, da pa bi cesar prišel stvari do dna, je velel ljubljan-
skemu škofu organizirati zaslišanje za Primoža Trubarja. Na pisni poziv
škofa Seebacha, v katerem je ta Trubarja pretkano nagovoril kar z Dra-
gi gospod Primož,216 se je superintendent protestantske cerkve na Kranj-
211 T. Elze, Primus Trubers Briefe, 199.
212 M. Rupel, Primož Trubar, 149.
213 N. m; primerjaj Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. november 1562); J. Rajhman, n. d.,
142, 144.
214 T. Elze, n. d., 199–208.
215 N. d., 201, 202.
216 Škof Peter iz Ljubljane Primožu Trubarju (Gornji Grad, 29. november 1562); T. Elze, n. d., 298.
