Page 140 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 140
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
vit in tudi učinkovit v svoji protiluteranski dejavnosti, kajti verske na-
sprotnike kranjskih protestantov je razvnel do te mere, da niti katoli-
ško obredje ni moglo več potekati v primerno mirnem ozračju in je zače-
lo prihajati celo do izgredov. V pismu Krelja in Tulščaka, ki ga Trubar ni
sestavil, ga je pa podpisal, je brati tudi naslednje:
»Sedaj smo spoznali, da tvoja drznost in bes iz dneva v dan napredujeta,
tako da niti ne prenehaš niti ne postaneš zmernejši. Tvoje besno razgrajan-
je poraja nemirno strast v srcih množice, ki je zaradi tebe podivjala (česar
nedavno tudi tvoji pijani /!/ privrženci zaradi hrupnega kričanja v svetišču
pred odličnim zborom iz skoraj vsega mesta niso mogli nikakor prikriti).«209
V istem pismu so avtorji poudarili, da jih je Bravšić javno progla-
sil za krivoverske razbojnike, zapeljivce deželnega ljudstva in sovražnike
katoliške vere, zaradi česar so ga kot odločni izpovedovalci »prave, stare
vere krščanske« pozvali na disputacijo – ali zasebno ali javno naj doka-
že, da je veroizpoved kranjskih protestantov heretična. Bravšić se na po-
ziv ni odzval.
Drugi razlog za Trubarjev obračun z verskimi nasprotniki na Kranj-
skem, kot ga je moč brati v nemškem posvetilu psalterja, pa je morda tudi
izgnanega superintendenta odziv na dogodek, ki se je 6. in 20. decembra
1562 odvijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adven-
tno nedeljo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhov-
nikov so se v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gallenber-
ški, posamezni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega mestne-
ga sveta, izmed protestantskih pridigarjev pa Jurij Juričič, Janž Tulščak
in superintendent Primož Trubar.
Vzrok za srečanje sta bila ukaza cesarja Ferdinanda z dne 1. novem-
bra 1562, ki sta v Ljubljano prispela 27. novembra istega leta in bila nato
čez tri dni, 30. novembra, tudi prezentirana.210 V prvem je Njegovo ce-
sarsko veličanstvo ljubljanskemu škofu Petru pl. Seebachu zapovedalo,
naj Trubarja natančno zasliši in mu o vsem pošlje temeljito poročilo, v
drugem pa je bilo deželnim odbornikom zaukazano, naj pošljejo Tru-
barja pred škofa Petra, da izpriča, kaj veruje, uči in pridiga. Oba uka-
za sta bila reakcija na strupeno ovadbo škofa Seebacha, ki jo je slednji
poslal cesarju zoper Juričiča, Tulščaka in Trubarja: v njej se je ljubljan-
ski škof z nič kaj laskavimi besedami pritoževal, da omenjeni nasprotu-
jejo katoliški veri in da se moreta iz tega roditi zgolj punt ter prelivanje
krvi. Zato naj se da te duhovne zapreti, poleg njih pa še kranjskega pridi-
209 Primož Trubar, Sebastijan Krelj in Janž Tulščak Juriju Bravšiću (Ljubljana, 1. julij 1564); J. Rajhman,
n. d., 185–187, 344, 345.
210 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. november 1562); J. Rajhman, n. d., 142, 144.
vit in tudi učinkovit v svoji protiluteranski dejavnosti, kajti verske na-
sprotnike kranjskih protestantov je razvnel do te mere, da niti katoli-
ško obredje ni moglo več potekati v primerno mirnem ozračju in je zače-
lo prihajati celo do izgredov. V pismu Krelja in Tulščaka, ki ga Trubar ni
sestavil, ga je pa podpisal, je brati tudi naslednje:
»Sedaj smo spoznali, da tvoja drznost in bes iz dneva v dan napredujeta,
tako da niti ne prenehaš niti ne postaneš zmernejši. Tvoje besno razgrajan-
je poraja nemirno strast v srcih množice, ki je zaradi tebe podivjala (česar
nedavno tudi tvoji pijani /!/ privrženci zaradi hrupnega kričanja v svetišču
pred odličnim zborom iz skoraj vsega mesta niso mogli nikakor prikriti).«209
V istem pismu so avtorji poudarili, da jih je Bravšić javno progla-
sil za krivoverske razbojnike, zapeljivce deželnega ljudstva in sovražnike
katoliške vere, zaradi česar so ga kot odločni izpovedovalci »prave, stare
vere krščanske« pozvali na disputacijo – ali zasebno ali javno naj doka-
že, da je veroizpoved kranjskih protestantov heretična. Bravšić se na po-
ziv ni odzval.
Drugi razlog za Trubarjev obračun z verskimi nasprotniki na Kranj-
skem, kot ga je moč brati v nemškem posvetilu psalterja, pa je morda tudi
izgnanega superintendenta odziv na dogodek, ki se je 6. in 20. decembra
1562 odvijal v škofijskem dvorcu v Ljubljani. Tam se je na drugo adven-
tno nedeljo zbrala majhna, toda izbrana družba. Poleg katoliških duhov-
nikov so se v istem prostoru nagnetli še deželni oskrbnik Jošt Gallenber-
ški, posamezni plemiči, kranjski deželani in člani ljubljanskega mestne-
ga sveta, izmed protestantskih pridigarjev pa Jurij Juričič, Janž Tulščak
in superintendent Primož Trubar.
Vzrok za srečanje sta bila ukaza cesarja Ferdinanda z dne 1. novem-
bra 1562, ki sta v Ljubljano prispela 27. novembra istega leta in bila nato
čez tri dni, 30. novembra, tudi prezentirana.210 V prvem je Njegovo ce-
sarsko veličanstvo ljubljanskemu škofu Petru pl. Seebachu zapovedalo,
naj Trubarja natančno zasliši in mu o vsem pošlje temeljito poročilo, v
drugem pa je bilo deželnim odbornikom zaukazano, naj pošljejo Tru-
barja pred škofa Petra, da izpriča, kaj veruje, uči in pridiga. Oba uka-
za sta bila reakcija na strupeno ovadbo škofa Seebacha, ki jo je slednji
poslal cesarju zoper Juričiča, Tulščaka in Trubarja: v njej se je ljubljan-
ski škof z nič kaj laskavimi besedami pritoževal, da omenjeni nasprotu-
jejo katoliški veri in da se moreta iz tega roditi zgolj punt ter prelivanje
krvi. Zato naj se da te duhovne zapreti, poleg njih pa še kranjskega pridi-
209 Primož Trubar, Sebastijan Krelj in Janž Tulščak Juriju Bravšiću (Ljubljana, 1. julij 1564); J. Rajhman,
n. d., 185–187, 344, 345.
210 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Ljubljana, 28. november 1562); J. Rajhman, n. d., 142, 144.
