Page 120 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 120
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
»Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o
resnični, telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa
oboji, cvinglijanski in luteranski, priznavajo, da niso le znamenja, temveč da
se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri tem
naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti /...//;/ za zakramente ne gre
uporabljati besedno dokazovanje, marveč vero. Kristus da je v svoji večer-
ji, kjer jo pravilno obhajajo, posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, nje-
govim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač
skrivnost.«166
Primerljivo perspektivo – božanska veda teologije je po svoji naravi
zapleteno mentalno in ubesedovalno početje ter zato za običajnega bral-
ca miselno komaj dostopna, »temna« disciplina; slednjemu je za vodni-
ka pri njegovem praktičnem verskem življenju treba razumljivih besedil
– je razbrati tudi iz Trubarjevega prevodnega postopanja s simboličnimi
knjigami. V reformatorjevem izvirnem predgovoru k Articulom (1562)
je namreč zapisano naslednje:
»Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukov-
sčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty prepros-
ti inu kir ne so v tim S. pismu vučeni, težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu
sem te iste articule inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami,
exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...«167
Ta navedek ne govori o ničemer drugem kot o dejstvu, da je želel
Trubar tudi temeljni doktrinarni kamen protestantske reformacije –
Confessio Augustana (ta v posameznih edicijah nosi tudi dostavek inva-
riata) – prilagoditi praktičnim potrebam in recepcijski zmožnosti slo-
venskega bralca, ki zagotovo ni bil vajen (latinskega in nemškega) teo-
loškega jezika, njegovega sloga in terminologije, v kolikor ni bil univer-
zitetno izšolan bralec. Zato je bil Trubar kot reformator druge genera-
cije po Luthru – torej v času, ko se je po Melanchthonovi artikulaci-
ji protestantske doktrine čedalje večja skrb posvečala jasnosti, izčišče-
nosti, predvsem pa stalnosti zapisov verskih resnic v simboličnih knji-
gah –, precej svoboden v postopanju s ključnim tekstom filipistične sme-
ri protestantske reformacije. Le-tega je jezikovno transformiral na raz-
lične načine: 1) izvirno besedilo je širil z opisom, namesto da bi vztra-
jal pri enobesednem ali frazemskem terminološkem poimenovanju; 2)
teološke artikulacije je preubesedoval ter 3) pojasnjeval s primero in z
zgledom namesto z definicijo, med pasažami, kjer prihaja njegova prak-
166 Primož Trubar Heinrichu Bullingerju (Kempten, 13. marec 1557); J. Rajhman, n. d., 26, 28.
167 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 49.
»Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o
resnični, telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa
oboji, cvinglijanski in luteranski, priznavajo, da niso le znamenja, temveč da
se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri tem
naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti /...//;/ za zakramente ne gre
uporabljati besedno dokazovanje, marveč vero. Kristus da je v svoji večer-
ji, kjer jo pravilno obhajajo, posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, nje-
govim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač
skrivnost.«166
Primerljivo perspektivo – božanska veda teologije je po svoji naravi
zapleteno mentalno in ubesedovalno početje ter zato za običajnega bral-
ca miselno komaj dostopna, »temna« disciplina; slednjemu je za vodni-
ka pri njegovem praktičnem verskem življenju treba razumljivih besedil
– je razbrati tudi iz Trubarjevega prevodnega postopanja s simboličnimi
knjigami. V reformatorjevem izvirnem predgovoru k Articulom (1562)
je namreč zapisano naslednje:
»Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukov-
sčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty prepros-
ti inu kir ne so v tim S. pismu vučeni, težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu
sem te iste articule inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami,
exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...«167
Ta navedek ne govori o ničemer drugem kot o dejstvu, da je želel
Trubar tudi temeljni doktrinarni kamen protestantske reformacije –
Confessio Augustana (ta v posameznih edicijah nosi tudi dostavek inva-
riata) – prilagoditi praktičnim potrebam in recepcijski zmožnosti slo-
venskega bralca, ki zagotovo ni bil vajen (latinskega in nemškega) teo-
loškega jezika, njegovega sloga in terminologije, v kolikor ni bil univer-
zitetno izšolan bralec. Zato je bil Trubar kot reformator druge genera-
cije po Luthru – torej v času, ko se je po Melanchthonovi artikulaci-
ji protestantske doktrine čedalje večja skrb posvečala jasnosti, izčišče-
nosti, predvsem pa stalnosti zapisov verskih resnic v simboličnih knji-
gah –, precej svoboden v postopanju s ključnim tekstom filipistične sme-
ri protestantske reformacije. Le-tega je jezikovno transformiral na raz-
lične načine: 1) izvirno besedilo je širil z opisom, namesto da bi vztra-
jal pri enobesednem ali frazemskem terminološkem poimenovanju; 2)
teološke artikulacije je preubesedoval ter 3) pojasnjeval s primero in z
zgledom namesto z definicijo, med pasažami, kjer prihaja njegova prak-
166 Primož Trubar Heinrichu Bullingerju (Kempten, 13. marec 1557); J. Rajhman, n. d., 26, 28.
167 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 49.
