Page 124 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 124
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
latinščine, nemščine in italijanščine. Ob tem je mogoče misliti, da ga je
dolgoletna pridigarska dejavnost – slovensko, nemško ali italijansko pri-
dižno besedilo je moral oblikovati na podlagi predhodnega prebiranja in
prevajanja drugojezičnih virov – v različnih krajih slovenskega in neslo-
venskega jezikovnega prostora opremila z bogatim poznavanjem jezikov-
ne situacije, predvsem pa z obsežnim (ne le jedrnim), prožnim in večpla-
stnim besednim, frazeološkim in sintaktičnim »slovarjem«, suvereno
obvladovanje govornega prenosnika pa mu je pomagalo artikulirati tudi
razumljiva in retorično učinkovita pisna besedila.173 Zastran prevajanja
psalterja v slovenski jezik zgornjo misel neposredno potrjuje reformator-
jeva izjava v nemškem posvetilu v Ta celi psalter Davidov:
»Pridobil sem si, hvala Bogu, precej umevanja za psalter ne le iz vsakdanje
molitve, branja, petja in iz starih in novih komentarjev, ki so o tem izšli (saj
sem o vsem psalterju enajst let zapovrstjo po nemško pridigal v Kemptenu,
Urachu in v Ljubljani), marveč tudi iz vsakdanje skušnje in iz preganjanj, ki
so mi jih pripravili v teh šestintridesetih letih moje pridigarske službe v mar-
sikaterem kraju skriti in očiti sovražniki.«174
Tako je Trubar celo zrelo ustvarjalno dobo (po izidu Tega prvega dela
Novega testamenta, 1557/1558) iz nemščine, latinščine in italijanščine
prevajal brez posebnih težav, svoje spretnosti se je zavedal, Ivanu Ungna-
du pa je jeseni 1561 v pismu zatrdil: »/P/revajanje za tistega, ki jezike zna,
ni nobeno delo.«175 Prevajalska vnema in zmožnost ga nista zapustili niti
v poznih letih, kajti še tri dni pred smrtjo je slovenil – ne kakšno skromno
knjižico, temveč Luthrovo Hišno postilo:176
»To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je tolma-
čoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati inu bi bil rad
teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nemškiga govuril, de bi
173 Zdi se, da je bil pri Trubarju razvoj od začetnega obvladovanja govorjene podobe k tvorjenju pisnih
besedil, ki izkazujejo značilnosti retorično oblikovane govorjene besede, morda podoben kot npr.
pri prvem prevajalcu Svetega pisma v vernakularne jezike, gotskem škofu Ulfili (311–382). Tudi ta
se je namreč za svoje prevajalsko delo temeljito usposobil z obvladovanjem ustne besedilne tvorbe –
tako, da je pred posvetitvijo v škofa (341) opravljal vlogo lektorja, za svoje rojake pri bogoslužju javno
bral Sveto pismo ter ga sproti prevajal v gotščino (tedaj se je brala celotna Biblija, kajti lekcionarjev
še ni bilo). Ulfilov prevod je bil končan leta 381 in velja za jezikovno izjemno zahtevno podjetje, kaj-
ti Ulfila je moral za Gote storiti to, kar je Konstantin Filozof kasneje za Slovane in Trubar za Sloven-
ce: ugotoviti je moral glasovni sestav gotskega jezika in zanj pripraviti črkopis, kajti gotščina se pred
Ulfilovo biblijo ni zapisovala. Jonatan Vinkler, Pavel Josef Šafařík, Slovanský národopis a slovinská kultu-
ra (rigorozní práce), Praha 2001, 373–374. Prim. Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književno-
sti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana 2007, 42.
174 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 181.
175 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Urach, 4. november 1561); J. Rajhman, n. d., 97, 99.
176 Trubar je svoja sinova v poslednji volji zavezal, da poskrbita za tisk njegovega zadnjega dela, ki je izšlo
leta 1595 v Tübingenu.
latinščine, nemščine in italijanščine. Ob tem je mogoče misliti, da ga je
dolgoletna pridigarska dejavnost – slovensko, nemško ali italijansko pri-
dižno besedilo je moral oblikovati na podlagi predhodnega prebiranja in
prevajanja drugojezičnih virov – v različnih krajih slovenskega in neslo-
venskega jezikovnega prostora opremila z bogatim poznavanjem jezikov-
ne situacije, predvsem pa z obsežnim (ne le jedrnim), prožnim in večpla-
stnim besednim, frazeološkim in sintaktičnim »slovarjem«, suvereno
obvladovanje govornega prenosnika pa mu je pomagalo artikulirati tudi
razumljiva in retorično učinkovita pisna besedila.173 Zastran prevajanja
psalterja v slovenski jezik zgornjo misel neposredno potrjuje reformator-
jeva izjava v nemškem posvetilu v Ta celi psalter Davidov:
»Pridobil sem si, hvala Bogu, precej umevanja za psalter ne le iz vsakdanje
molitve, branja, petja in iz starih in novih komentarjev, ki so o tem izšli (saj
sem o vsem psalterju enajst let zapovrstjo po nemško pridigal v Kemptenu,
Urachu in v Ljubljani), marveč tudi iz vsakdanje skušnje in iz preganjanj, ki
so mi jih pripravili v teh šestintridesetih letih moje pridigarske službe v mar-
sikaterem kraju skriti in očiti sovražniki.«174
Tako je Trubar celo zrelo ustvarjalno dobo (po izidu Tega prvega dela
Novega testamenta, 1557/1558) iz nemščine, latinščine in italijanščine
prevajal brez posebnih težav, svoje spretnosti se je zavedal, Ivanu Ungna-
du pa je jeseni 1561 v pismu zatrdil: »/P/revajanje za tistega, ki jezike zna,
ni nobeno delo.«175 Prevajalska vnema in zmožnost ga nista zapustili niti
v poznih letih, kajti še tri dni pred smrtjo je slovenil – ne kakšno skromno
knjižico, temveč Luthrovo Hišno postilo:176
»To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je tolma-
čoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati inu bi bil rad
teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nemškiga govuril, de bi
173 Zdi se, da je bil pri Trubarju razvoj od začetnega obvladovanja govorjene podobe k tvorjenju pisnih
besedil, ki izkazujejo značilnosti retorično oblikovane govorjene besede, morda podoben kot npr.
pri prvem prevajalcu Svetega pisma v vernakularne jezike, gotskem škofu Ulfili (311–382). Tudi ta
se je namreč za svoje prevajalsko delo temeljito usposobil z obvladovanjem ustne besedilne tvorbe –
tako, da je pred posvetitvijo v škofa (341) opravljal vlogo lektorja, za svoje rojake pri bogoslužju javno
bral Sveto pismo ter ga sproti prevajal v gotščino (tedaj se je brala celotna Biblija, kajti lekcionarjev
še ni bilo). Ulfilov prevod je bil končan leta 381 in velja za jezikovno izjemno zahtevno podjetje, kaj-
ti Ulfila je moral za Gote storiti to, kar je Konstantin Filozof kasneje za Slovane in Trubar za Sloven-
ce: ugotoviti je moral glasovni sestav gotskega jezika in zanj pripraviti črkopis, kajti gotščina se pred
Ulfilovo biblijo ni zapisovala. Jonatan Vinkler, Pavel Josef Šafařík, Slovanský národopis a slovinská kultu-
ra (rigorozní práce), Praha 2001, 373–374. Prim. Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književno-
sti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana 2007, 42.
174 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 181.
175 Primož Trubar Ivanu Ungnadu (Urach, 4. november 1561); J. Rajhman, n. d., 97, 99.
176 Trubar je svoja sinova v poslednji volji zavezal, da poskrbita za tisk njegovega zadnjega dela, ki je izšlo
leta 1595 v Tübingenu.
