Page 119 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 119
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
Ključno vprašanje, ki se zastavlja tudi v zvezi s Tem celim psalterjem Da-
vidovim, je torej, kakšni so bili reformatorjevi nagibi, da se je biblične-
ga prevajanja loteval kljub dejstvu – le-to je brez sramu obelodanil celo v
predgovorih svojih prevodov –, da mu je grščina, predvsem pa hebrejšči-
na očitno predstavljala precejšnjo neznanko.
Mogoč odgovor se deloma skriva že v metafori evangelijske/biblične
knjige v vernakularnem jeziku kot dušne paše za sestradane Božje ovčice,
s katero Trubar med bralce pospremi Ta evangeli svetiga Matevža (1555):
»Tiga vi zdai od nas koker enu mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzami-
te inu špižate vaše duše, dotle s Božyo pomočio te druge evangelie inu listu-
ve preobernemo. Tedai vi bote mogli vaše duše napasti do sytosti.«164
Za poučujočo protestantsko cerkev je bil namreč biblični prevod
tako na ravni teologije (sola scriptura) kot – posledično – tudi v horizon-
tu idearija temeljna in ključna knjiga, pravzaprav neobhodno potrebna
ustava, ki popisuje ves tod in onstran, definira razmerje med ljubim bog-
om in človekom ter določa slednjega orientacijo na popotovanju iz vče-
rajšnjosti v večnost. Zato si je Trubar poleg katekizma in pesmarice pov-
sem prakticistično prizadeval med svoje slovenske rojake kar najhitreje
poslati tudi biblični prevod, pri tem pa Evangelij po Mateju zaradi svo-
jega položaja v liturgiki najbrž ni bil izbran naključno. Da je imel Tru-
bar pri prevajanju bibličnega besedila v mislih predvsem verski pomen
samega besedila, njegovo razumevanje in kar največjo vgraditev slednje-
ga v vsakdanjo delovanjsko prakso slehernega vernika – vse to je kajpak
komaj predstavljivo, če bi bila ubeseditev za bralce težko ali celo neumlji-
va –, ne pa toliko njegovo filološko korektnost ali ubeseditveno virtuo-
znost, je razbrati tudi iz besed, s katerimi nadaljuje predgovor v Evange-
lij po Mateju:
»Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, glat-
kih, vissokih, kunstnih, novih oli neznanih bessed iskali, temuč te gmain-
ske crainske preproste bessede, katere vsaki dobri, preprosti Slovenic lahku
more zastopiti. Zakai ta muč Svetiga evangelia inu naše izveličanie ne stoy
v lepih, ofertnih bessedah, temuč v tim duhei, v ti risnici, v ti pravi veri inu v
enim svetim keršanskim lebnu.«165
Isti pogled – pred Vsemogočnim šteje predvsem ponižno pobožno
življenje, versko prakticiranje, ne pa učeno teološko disputiranje – je
Trubar izrazil tudi dve leti pozneje, ko je spomladi 1557 Bullingerju pi-
sal, da se je znašel sredi protestantske teološke kontroverze o substancial-
ni prisotnosti Odrešenika v kruhu in vinu pri maši:
164 N. d., A2b.
165 N. d., A3.
Ključno vprašanje, ki se zastavlja tudi v zvezi s Tem celim psalterjem Da-
vidovim, je torej, kakšni so bili reformatorjevi nagibi, da se je biblične-
ga prevajanja loteval kljub dejstvu – le-to je brez sramu obelodanil celo v
predgovorih svojih prevodov –, da mu je grščina, predvsem pa hebrejšči-
na očitno predstavljala precejšnjo neznanko.
Mogoč odgovor se deloma skriva že v metafori evangelijske/biblične
knjige v vernakularnem jeziku kot dušne paše za sestradane Božje ovčice,
s katero Trubar med bralce pospremi Ta evangeli svetiga Matevža (1555):
»Tiga vi zdai od nas koker enu mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzami-
te inu špižate vaše duše, dotle s Božyo pomočio te druge evangelie inu listu-
ve preobernemo. Tedai vi bote mogli vaše duše napasti do sytosti.«164
Za poučujočo protestantsko cerkev je bil namreč biblični prevod
tako na ravni teologije (sola scriptura) kot – posledično – tudi v horizon-
tu idearija temeljna in ključna knjiga, pravzaprav neobhodno potrebna
ustava, ki popisuje ves tod in onstran, definira razmerje med ljubim bog-
om in človekom ter določa slednjega orientacijo na popotovanju iz vče-
rajšnjosti v večnost. Zato si je Trubar poleg katekizma in pesmarice pov-
sem prakticistično prizadeval med svoje slovenske rojake kar najhitreje
poslati tudi biblični prevod, pri tem pa Evangelij po Mateju zaradi svo-
jega položaja v liturgiki najbrž ni bil izbran naključno. Da je imel Tru-
bar pri prevajanju bibličnega besedila v mislih predvsem verski pomen
samega besedila, njegovo razumevanje in kar največjo vgraditev slednje-
ga v vsakdanjo delovanjsko prakso slehernega vernika – vse to je kajpak
komaj predstavljivo, če bi bila ubeseditev za bralce težko ali celo neumlji-
va –, ne pa toliko njegovo filološko korektnost ali ubeseditveno virtuo-
znost, je razbrati tudi iz besed, s katerimi nadaljuje predgovor v Evange-
lij po Mateju:
»Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, glat-
kih, vissokih, kunstnih, novih oli neznanih bessed iskali, temuč te gmain-
ske crainske preproste bessede, katere vsaki dobri, preprosti Slovenic lahku
more zastopiti. Zakai ta muč Svetiga evangelia inu naše izveličanie ne stoy
v lepih, ofertnih bessedah, temuč v tim duhei, v ti risnici, v ti pravi veri inu v
enim svetim keršanskim lebnu.«165
Isti pogled – pred Vsemogočnim šteje predvsem ponižno pobožno
življenje, versko prakticiranje, ne pa učeno teološko disputiranje – je
Trubar izrazil tudi dve leti pozneje, ko je spomladi 1557 Bullingerju pi-
sal, da se je znašel sredi protestantske teološke kontroverze o substancial-
ni prisotnosti Odrešenika v kruhu in vinu pri maši:
164 N. d., A2b.
165 N. d., A3.
