Page 121 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 121
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
ticistična usmerjenost k bralcu (izvirnik – prevodna besedilna transfor-
macija/adaptacija/ponašitev – recepcija pri širšem krogu bralcev) še po-
sebej do izraza, pa izstopa zlasti artikel Od klošterskih oblub inu zalub,
ki v izvirni latinski Confessio Augustana nosi naslov De votis monacho-
rum. Tam je že izhodiščno opaziti veliko obsegovno in strukturno razli-
ko med izvirnim latinskim/nemškim besedilom ter slovensko prevodno
uresničitvijo, Trubar pa želi kot že na drugih mestih v Articulih še en-
krat jasno raztolmačiti slovenskemu bralcu, da se ljubi Bog z milostnim
očesom na slehernika pač ne ozre zaradi kakšnih posebnih zaslug oz. do-
brih del le-tega, temveč zgolj zavoljo lastne (vse)milosti (sola gratia), ki se
jo verujoči stori deležen ne z deli, temveč zgolj z vero (sola fide) v odre-
šenjsko zasluženje mučeniške smrti Jezusa Kristusa.
Da bi kar najbolj nazorno dopovedal, da same po sebi ne odrešuje-
jo niti tako ekskluzivno k Bogu/Božjemu naravnane aktivnosti, kot sta
meniško življenje in celo puščavništvo,168 pove Trubar svojemu bralcu
eksempel – zgodbo o Antonu Puščavniku (ok. 251–356), ki velja za očeta
krščanskega redovništva, in čevljarju. Pripoved je strukturirana kot sce-
la klasična novela z dramsko zgradbo (zasnova – zaplet – vrh – razplet –
razsnova), z dialogom med protagonistoma, s pripovedno osredotočeno-
stjo na en sam ključni dogodek, s skromnim dogajalnim prostorom ter s
tozadevno minimalistično fabulo:
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie sam vu eni
pusčavi oli v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč bil) prebival, timu ie
Anton bilu ime. Ta isti ie želil inu Boga veden prossil, de bi nemu Bug pustil
veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž
nega Božymi službami, s postmi y molytvami per Bugi zaslužil inu v kako-
vi časti inu vrednusti ie on per Bugi. Na tako nega prošno ie bilu nemu od-
govorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki vrednusti
koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska meista nega hyšo ima.
Natu ta menih Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v tiga
šustarie hyšo inu začne tiga šustarie samiga vprašati od nega vuka, kai veru-
ie, koku inu s čim Bogu služi, kai ie nega inu nega družine dellu inu rovnane.
Natu ta šustar h timu menihu odgovori inu nemu začne praviti, de ie v ti veri
kersčanski prov navučen, zakai on veruie v Buga Očeta, Synu inu Svetiga
Duha. On veruie, de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to nega
168 »Zakai ta clošterski stan inu život prez vere v Jezusa obeniga človeka v nebessa ne perpravi. Inu en
kmetič, svinski pastyr, antverhar, kupec, purgar, žlahtnik, gospud, kral, pridigar, aku suio vero, stan,
život, poklycane, rovnane po Božii bessedi derži inu pela, taku on taku dobru v nebessa inu še lažei
inu berže pride koker en farr, menih inu nuna. S. Paul pravi, Gal. iii, de Iudi, aydi, može, žene, dekle,
hlapci, kir so le kersčeni inu veruio v Cristusa, ie vse enu v Cristusu Jezusu. Obtu menihi inu nune ne
so bulše pred Bugom čez druge kersčenike.« Zbrana dela Primoža Trubarja III, 171, 172.
ticistična usmerjenost k bralcu (izvirnik – prevodna besedilna transfor-
macija/adaptacija/ponašitev – recepcija pri širšem krogu bralcev) še po-
sebej do izraza, pa izstopa zlasti artikel Od klošterskih oblub inu zalub,
ki v izvirni latinski Confessio Augustana nosi naslov De votis monacho-
rum. Tam je že izhodiščno opaziti veliko obsegovno in strukturno razli-
ko med izvirnim latinskim/nemškim besedilom ter slovensko prevodno
uresničitvijo, Trubar pa želi kot že na drugih mestih v Articulih še en-
krat jasno raztolmačiti slovenskemu bralcu, da se ljubi Bog z milostnim
očesom na slehernika pač ne ozre zaradi kakšnih posebnih zaslug oz. do-
brih del le-tega, temveč zgolj zavoljo lastne (vse)milosti (sola gratia), ki se
jo verujoči stori deležen ne z deli, temveč zgolj z vero (sola fide) v odre-
šenjsko zasluženje mučeniške smrti Jezusa Kristusa.
Da bi kar najbolj nazorno dopovedal, da same po sebi ne odrešuje-
jo niti tako ekskluzivno k Bogu/Božjemu naravnane aktivnosti, kot sta
meniško življenje in celo puščavništvo,168 pove Trubar svojemu bralcu
eksempel – zgodbo o Antonu Puščavniku (ok. 251–356), ki velja za očeta
krščanskega redovništva, in čevljarju. Pripoved je strukturirana kot sce-
la klasična novela z dramsko zgradbo (zasnova – zaplet – vrh – razplet –
razsnova), z dialogom med protagonistoma, s pripovedno osredotočeno-
stjo na en sam ključni dogodek, s skromnim dogajalnim prostorom ter s
tozadevno minimalistično fabulo:
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie sam vu eni
pusčavi oli v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč bil) prebival, timu ie
Anton bilu ime. Ta isti ie želil inu Boga veden prossil, de bi nemu Bug pustil
veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž
nega Božymi službami, s postmi y molytvami per Bugi zaslužil inu v kako-
vi časti inu vrednusti ie on per Bugi. Na tako nega prošno ie bilu nemu od-
govorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki vrednusti
koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska meista nega hyšo ima.
Natu ta menih Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v tiga
šustarie hyšo inu začne tiga šustarie samiga vprašati od nega vuka, kai veru-
ie, koku inu s čim Bogu služi, kai ie nega inu nega družine dellu inu rovnane.
Natu ta šustar h timu menihu odgovori inu nemu začne praviti, de ie v ti veri
kersčanski prov navučen, zakai on veruie v Buga Očeta, Synu inu Svetiga
Duha. On veruie, de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to nega
168 »Zakai ta clošterski stan inu život prez vere v Jezusa obeniga človeka v nebessa ne perpravi. Inu en
kmetič, svinski pastyr, antverhar, kupec, purgar, žlahtnik, gospud, kral, pridigar, aku suio vero, stan,
život, poklycane, rovnane po Božii bessedi derži inu pela, taku on taku dobru v nebessa inu še lažei
inu berže pride koker en farr, menih inu nuna. S. Paul pravi, Gal. iii, de Iudi, aydi, može, žene, dekle,
hlapci, kir so le kersčeni inu veruio v Cristusa, ie vse enu v Cristusu Jezusu. Obtu menihi inu nune ne
so bulše pred Bugom čez druge kersčenike.« Zbrana dela Primoža Trubarja III, 171, 172.
