Page 116 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 116
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
stament. Na to nalogo se je kar najtemeljiteje pripravil: kritično je pre-
učil starejša in mlajša češka, latinska in grška besedila ter tudi Luthrov
Das neue Testament deutsch (1522). Tako je z »veliko truda v pretežnem
delu svojega življenja« ustvaril spoštovanja vreden prevod Nove zaveze.
To delo je prvič izšlo 1564. s številnimi komentarji, razlagami in kon-
kordancami, drugič, leta 1568 (z bogatimi filološkimi in kritičnimi ko-
mentarji), pa v tiskarsko odlični podobi, ki je primerljiva s kasnejšo Kra-
licko biblijo.
Imenitni Blahoslavov Novi testament je nato Jednoto bratrsko nave-
del, da je po prevajalčevi smrti organizirala prevajanje Starega testamen-
ta iz izvirnih jezikov. Med češkimi brati so bili izbrani najboljši od naj-
zmožnejših: Ondřej Štefan, Jan Eneas, Izaiaš Cibulka, Jan Kapita, Jan
Effreim, Pavel Jessen, Jiří Strejc in dva poznavalca hebrejščine, sirijščine
in kaldejščine – M. Mikuláš Albrecht s Kaménka in Lukáš Helič, ki je
bil iz židovske družine. Možje so pri delu upoštevali Grammatiko česko
(1571) J. Blahoslava, podviga pa so se lotili z zanosom in z vedenjem o ve-
likem pomenu svojega početja. Preučili so več tiskanih in rokopisnih če-
ških ter tujejezičnih biblij, predvsem pa so upoštevali hebrejski izvirnik,
njegovo kaldejsko razlago, parafrazo v sirijščini in grško Septuaginto. Že
1579. je tako izšel prvi del prevoda (z dvojnim predgovorom – za duhov-
nike in druge bralce), leto kasneje drugi del, 1581 tretji, 1587 četrti, 1588
peti in leta 1593 zadnji – šesti del (od tod tudi poimenovanje Šestdel-
na biblija), ki je bil reprint Blahoslavovega Novega testamenta. Največja
skrb je bila posvečena vsebini. Prevod, ki je bil dosleden glede na izvirno
besedilo, toda kljub temu tekoč in berljiv, je bil v svojem času vzor(č)no
delo. Zato ne preseneča, kar je v Kšaftu o njem zapisal Jan Amos Komen-
ský, namreč, da je »malo narodov, ki bi v svojem jeziku slišali sv. preroke
in apostole govoriti tako pristno, izvirno in jasno«.
Trubarjevega obvladovanja izvirnih bibličnih jezikov po do danes
ugotovljenem ni mogoče primerjati z znanjem češkobratskih prevajal-
cev, kajti našemu reformatorju so pri prevajanju izobrazbeno zagoto-
vo umanjkala ravna tista študijska leta, ki jih zaradi turške nevarnosti
ni utegnil preživeti v univerzitetnih predavalnicah in se tako ni mogel
usposobiti v obsegu, ki je ponavadi definiral jezikovne kompetence ma-
gistra svobodnih umetnosti – tj. popolno obvladovanje latinščine, grš-
čine, pri posameznikih tudi hebrejščine (zlasti če je dotični nameraval
svoj študij po absolvirani artistični nadaljevati še na teološki fakulteti).
Ni dvoma, da se je Trubar kot prizadeven delavec svojih omejitev zastran
znanja tujih jezikov zavedal in jih skušal tudi preseči, toda pripustiti je
stament. Na to nalogo se je kar najtemeljiteje pripravil: kritično je pre-
učil starejša in mlajša češka, latinska in grška besedila ter tudi Luthrov
Das neue Testament deutsch (1522). Tako je z »veliko truda v pretežnem
delu svojega življenja« ustvaril spoštovanja vreden prevod Nove zaveze.
To delo je prvič izšlo 1564. s številnimi komentarji, razlagami in kon-
kordancami, drugič, leta 1568 (z bogatimi filološkimi in kritičnimi ko-
mentarji), pa v tiskarsko odlični podobi, ki je primerljiva s kasnejšo Kra-
licko biblijo.
Imenitni Blahoslavov Novi testament je nato Jednoto bratrsko nave-
del, da je po prevajalčevi smrti organizirala prevajanje Starega testamen-
ta iz izvirnih jezikov. Med češkimi brati so bili izbrani najboljši od naj-
zmožnejših: Ondřej Štefan, Jan Eneas, Izaiaš Cibulka, Jan Kapita, Jan
Effreim, Pavel Jessen, Jiří Strejc in dva poznavalca hebrejščine, sirijščine
in kaldejščine – M. Mikuláš Albrecht s Kaménka in Lukáš Helič, ki je
bil iz židovske družine. Možje so pri delu upoštevali Grammatiko česko
(1571) J. Blahoslava, podviga pa so se lotili z zanosom in z vedenjem o ve-
likem pomenu svojega početja. Preučili so več tiskanih in rokopisnih če-
ških ter tujejezičnih biblij, predvsem pa so upoštevali hebrejski izvirnik,
njegovo kaldejsko razlago, parafrazo v sirijščini in grško Septuaginto. Že
1579. je tako izšel prvi del prevoda (z dvojnim predgovorom – za duhov-
nike in druge bralce), leto kasneje drugi del, 1581 tretji, 1587 četrti, 1588
peti in leta 1593 zadnji – šesti del (od tod tudi poimenovanje Šestdel-
na biblija), ki je bil reprint Blahoslavovega Novega testamenta. Največja
skrb je bila posvečena vsebini. Prevod, ki je bil dosleden glede na izvirno
besedilo, toda kljub temu tekoč in berljiv, je bil v svojem času vzor(č)no
delo. Zato ne preseneča, kar je v Kšaftu o njem zapisal Jan Amos Komen-
ský, namreč, da je »malo narodov, ki bi v svojem jeziku slišali sv. preroke
in apostole govoriti tako pristno, izvirno in jasno«.
Trubarjevega obvladovanja izvirnih bibličnih jezikov po do danes
ugotovljenem ni mogoče primerjati z znanjem češkobratskih prevajal-
cev, kajti našemu reformatorju so pri prevajanju izobrazbeno zagoto-
vo umanjkala ravna tista študijska leta, ki jih zaradi turške nevarnosti
ni utegnil preživeti v univerzitetnih predavalnicah in se tako ni mogel
usposobiti v obsegu, ki je ponavadi definiral jezikovne kompetence ma-
gistra svobodnih umetnosti – tj. popolno obvladovanje latinščine, grš-
čine, pri posameznikih tudi hebrejščine (zlasti če je dotični nameraval
svoj študij po absolvirani artistični nadaljevati še na teološki fakulteti).
Ni dvoma, da se je Trubar kot prizadeven delavec svojih omejitev zastran
znanja tujih jezikov zavedal in jih skušal tudi preseči, toda pripustiti je
