Page 123 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 123
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
dov, katekizmov in pesmaric. Če je tako šlo za pesemsko besedilo, ki je
bilo s svojo vsebino teološko vsaj okvirno primerno in porabno za sporo-
čanje v slovenskem jeziku v notranjeavstrijskih deželah, je bil tudi sicer
»nesprejemljiv« avtor nepravoverne reformacijske smeri mirno uvrščen
v slovensko knjigo, ki ji je Trubar pogosto osebno podelil nihil obstat, naš
reformator pa se ni posebej spotikal ob dejstvu, da so njegovi slovenski
rojaki tako lahko v istem kancionalu brali pesemska besedila švicarskih
reformatorjev, posameznih izpostavljenih schwenckfeldijancev, čeških
bratov in celo pesem nekega čevljarja, ki je zaradi vztrajnega izpovedova-
nja anabaptističnih verskih nazorov končal na grmadi na Tirolskem.171
Nadaljnji vzrok, zakaj se je Trubar lotil prevajanja Novega testamenta
brez celovitega znanja grškega jezika, slovenjenja psalterja pa celo brez po-
znavanja židovske abecede, velja poleg pretežno praktične, nespekulativno
usmerjene dušnopastirske, organizacijske in slovstvene dejavnosti našega
reformatorja iskati predvsem v njegovi etični drži:
»Toda zraven sem razmišljal in ugibal tudi o tem, da bo Gospod na sodni
dan prav tako od tistih hlapcev, ki jim je dal samo en talent, zahteval resen
obračun, če so mu z njim kaj prigospodarili in pridobili, kakor od tistih, ki so
prejeli pet talentov, velike darove in službe. In tisti, ki ni koristil Bogu in svo-
jemu bližnjemu s prejetim, še tako majhnim in neznatnim darom, ampak ga
je rabil le zase ter delal kakor svinja pri koritu, ki se sama uleže vanj, če se ji na-
trosi, in vse poje, tisti bo strt kot neraben, len, nepotreben, zanikrn, nezvest
in hudoben hlapec, ker ni marljivo in zvesto opravljal svoje službe in svojega
poklica, ter bo dobil plačilo s hinavci in bo pahnjen v najglobljo temo, kjer bo
večno tuljenje in šklepetanje z zobmi. Sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne je-
zike med darove Sv. duha, a Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kris-
tusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govoré v deželi Kranjski,
pa sem v njem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v raznih krajih slovenskih
dežel; razumem tudi precej latinsko, nemško in laško. To torej in moja vest
sta me gnala k temu prevajanju.«172
Trubar je bil pristno veren duhovnik, ne pobožnjak in ne renesanč-
no dinamični, toda ponavadi moralno laksni uživalec cerkvenih benefi-
cijev, Vsevišnjega tehtanje duš ob poslednji sodbi ter resno izpraševanje,
kaj je kdo storil (prav) ter česa ni, pa sta bila zanj tolikanj stvarni entiteti,
da se neznanje hebrejščine in grščine spričo njiju ni zdelo omembe vred-
na ovira, da ne bi mogel s prevajanjem Božjih besed posredovati tudi svo-
jim rojakom. Slednje je imel iskreno rad, poleg tega pa se je čutil suveren
tako v svoji kompetenci zastran slovenskega jezika kot v obvladovanju
171 J. Vinkler, Opombe, v: Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 80, 116, 126, 134, 169, 188, 218, 403, 471.
172 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 79, 80.
dov, katekizmov in pesmaric. Če je tako šlo za pesemsko besedilo, ki je
bilo s svojo vsebino teološko vsaj okvirno primerno in porabno za sporo-
čanje v slovenskem jeziku v notranjeavstrijskih deželah, je bil tudi sicer
»nesprejemljiv« avtor nepravoverne reformacijske smeri mirno uvrščen
v slovensko knjigo, ki ji je Trubar pogosto osebno podelil nihil obstat, naš
reformator pa se ni posebej spotikal ob dejstvu, da so njegovi slovenski
rojaki tako lahko v istem kancionalu brali pesemska besedila švicarskih
reformatorjev, posameznih izpostavljenih schwenckfeldijancev, čeških
bratov in celo pesem nekega čevljarja, ki je zaradi vztrajnega izpovedova-
nja anabaptističnih verskih nazorov končal na grmadi na Tirolskem.171
Nadaljnji vzrok, zakaj se je Trubar lotil prevajanja Novega testamenta
brez celovitega znanja grškega jezika, slovenjenja psalterja pa celo brez po-
znavanja židovske abecede, velja poleg pretežno praktične, nespekulativno
usmerjene dušnopastirske, organizacijske in slovstvene dejavnosti našega
reformatorja iskati predvsem v njegovi etični drži:
»Toda zraven sem razmišljal in ugibal tudi o tem, da bo Gospod na sodni
dan prav tako od tistih hlapcev, ki jim je dal samo en talent, zahteval resen
obračun, če so mu z njim kaj prigospodarili in pridobili, kakor od tistih, ki so
prejeli pet talentov, velike darove in službe. In tisti, ki ni koristil Bogu in svo-
jemu bližnjemu s prejetim, še tako majhnim in neznatnim darom, ampak ga
je rabil le zase ter delal kakor svinja pri koritu, ki se sama uleže vanj, če se ji na-
trosi, in vse poje, tisti bo strt kot neraben, len, nepotreben, zanikrn, nezvest
in hudoben hlapec, ker ni marljivo in zvesto opravljal svoje službe in svojega
poklica, ter bo dobil plačilo s hinavci in bo pahnjen v najglobljo temo, kjer bo
večno tuljenje in šklepetanje z zobmi. Sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne je-
zike med darove Sv. duha, a Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kris-
tusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govoré v deželi Kranjski,
pa sem v njem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v raznih krajih slovenskih
dežel; razumem tudi precej latinsko, nemško in laško. To torej in moja vest
sta me gnala k temu prevajanju.«172
Trubar je bil pristno veren duhovnik, ne pobožnjak in ne renesanč-
no dinamični, toda ponavadi moralno laksni uživalec cerkvenih benefi-
cijev, Vsevišnjega tehtanje duš ob poslednji sodbi ter resno izpraševanje,
kaj je kdo storil (prav) ter česa ni, pa sta bila zanj tolikanj stvarni entiteti,
da se neznanje hebrejščine in grščine spričo njiju ni zdelo omembe vred-
na ovira, da ne bi mogel s prevajanjem Božjih besed posredovati tudi svo-
jim rojakom. Slednje je imel iskreno rad, poleg tega pa se je čutil suveren
tako v svoji kompetenci zastran slovenskega jezika kot v obvladovanju
171 J. Vinkler, Opombe, v: Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 80, 116, 126, 134, 169, 188, 218, 403, 471.
172 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 79, 80.
