Page 98 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 98
inkovitost je kognitivno-motivacijsko prepričanje, ki temelji na zaznavanju lastnih spo-
sobnosti za izvajanje dejanj v smeri zaželenih izidov in preprečevanju neželenih izidov. Po-
sameznik presoja samoučinkovitost glede na štiri izvore: izkušnje obvladovanja izvedbe,
sodbe o sposobnostih v primerjavi s socialnimi modeli, socialne vplive in prepričevanje,
psihološka in čustvena stanja.
Tudi skupine se lahko čutijo učinkovite glede svojih naporov za spremembe. Kolek-
tivna učinkovitost so skupna prepričanja skupine o združenih sposobnostih za organizi-
ranje in izvajanje dejavnosti, ki so potrebne, da privedejo do določenih izidov (Bandura,
1997). Zlasti zaznavanje kolektivne učinkovitosti je pomembno za uspešno aktivno druž-
beno udejstvovanje, ki ponavadi zahteva delo skupaj z drugimi, da dosežejo skupen cilj.
Možnosti za delo z drugimi, ki je usmerjeno k doseganju skupnih ciljev, so v dejavnostih v
skupnosti, mladinskih organizacijah, šoli in drugih družbenih institucijah.
Bandura (1997) je opredelil tudi koncept politične učinkovitosti, ki se nanaša na pre-
pričanje in zaupanje posameznika, da izvede politična dejanja za dosego želenih ciljev. Po-
litična učinkovitost se nanaša na notranjo politično učinkovitost, tj. posameznikovo za-
znavanje sposobnosti, da vpliva na politične odločitve ter zunanjo politično učinkovitost,
tj. zaznavanje odzivov vlade na posameznikove napore. Za razvoj politične učinkovitosti
so pomembne mladostnikove zaznave lastne učinkovitosti, da vpliva na vedenje odraslih
v institucijah, v katere je vključen (šola, centri v skupnosti, religiozne institucije, idr.). Če
mladostnik meni, da lahko vpliva na dejanja odraslih v družbenih institucijah, lahko ge-
neralizira ta občutek na učinkovitost za politiko in meni, da lahko vpliva tudi na vlado.
Drugi koncept te teorije, ki pojasnjuje družbeno udejstvovanje, je opazovalno učenje
ali učenje po modelu. Učenje poteka v neposrednih interakcijah z drugimi in v posrednih,
preko opazovanja vedenja drugih in učinkov teh dejanj (Bandura, 1986). Z modelnim
učenjem se prenašajo socialne norme, vrednote, stališča, čustva in vedenjski vzorci dru-
gih. Ta oblika modelnega učenja je pomembna v socializaciji, saj vpliva na posameznikova
stališča in čustvene odzive do drugih ljudi, družbenih problemov in vrednotenje vedenja
(Bandura, 1989). Modelno učenje je lahko namerno ali nezavedno; v obeh primerih posa-
meznik opazovano vedenje kognitivno procesira in internalizira.
V politični socializaciji se modelno učenje kaže kot spreminjanje mladostnikovega ve-
denja in kognicije: v socialnih interakcijah je mladostnik vključen v kolektivno konstruk-
cijo vednosti, kar pomeni, da se kognitivne strukture ustvarjajo in spreminjajo v interakci-
jah z drugimi. Diskusije in debate v razredu, izpostavljanje različnim perspektivam drugih
učencev in refleksije različnih gledišč na isto vprašanje, lahko vodi do oblikovanja nove
perspektive pri mladostniku. Nekatera stališča ostajajo stabilna in se ne spreminjajo; slu-
sobnosti za izvajanje dejanj v smeri zaželenih izidov in preprečevanju neželenih izidov. Po-
sameznik presoja samoučinkovitost glede na štiri izvore: izkušnje obvladovanja izvedbe,
sodbe o sposobnostih v primerjavi s socialnimi modeli, socialne vplive in prepričevanje,
psihološka in čustvena stanja.
Tudi skupine se lahko čutijo učinkovite glede svojih naporov za spremembe. Kolek-
tivna učinkovitost so skupna prepričanja skupine o združenih sposobnostih za organizi-
ranje in izvajanje dejavnosti, ki so potrebne, da privedejo do določenih izidov (Bandura,
1997). Zlasti zaznavanje kolektivne učinkovitosti je pomembno za uspešno aktivno druž-
beno udejstvovanje, ki ponavadi zahteva delo skupaj z drugimi, da dosežejo skupen cilj.
Možnosti za delo z drugimi, ki je usmerjeno k doseganju skupnih ciljev, so v dejavnostih v
skupnosti, mladinskih organizacijah, šoli in drugih družbenih institucijah.
Bandura (1997) je opredelil tudi koncept politične učinkovitosti, ki se nanaša na pre-
pričanje in zaupanje posameznika, da izvede politična dejanja za dosego želenih ciljev. Po-
litična učinkovitost se nanaša na notranjo politično učinkovitost, tj. posameznikovo za-
znavanje sposobnosti, da vpliva na politične odločitve ter zunanjo politično učinkovitost,
tj. zaznavanje odzivov vlade na posameznikove napore. Za razvoj politične učinkovitosti
so pomembne mladostnikove zaznave lastne učinkovitosti, da vpliva na vedenje odraslih
v institucijah, v katere je vključen (šola, centri v skupnosti, religiozne institucije, idr.). Če
mladostnik meni, da lahko vpliva na dejanja odraslih v družbenih institucijah, lahko ge-
neralizira ta občutek na učinkovitost za politiko in meni, da lahko vpliva tudi na vlado.
Drugi koncept te teorije, ki pojasnjuje družbeno udejstvovanje, je opazovalno učenje
ali učenje po modelu. Učenje poteka v neposrednih interakcijah z drugimi in v posrednih,
preko opazovanja vedenja drugih in učinkov teh dejanj (Bandura, 1986). Z modelnim
učenjem se prenašajo socialne norme, vrednote, stališča, čustva in vedenjski vzorci dru-
gih. Ta oblika modelnega učenja je pomembna v socializaciji, saj vpliva na posameznikova
stališča in čustvene odzive do drugih ljudi, družbenih problemov in vrednotenje vedenja
(Bandura, 1989). Modelno učenje je lahko namerno ali nezavedno; v obeh primerih posa-
meznik opazovano vedenje kognitivno procesira in internalizira.
V politični socializaciji se modelno učenje kaže kot spreminjanje mladostnikovega ve-
denja in kognicije: v socialnih interakcijah je mladostnik vključen v kolektivno konstruk-
cijo vednosti, kar pomeni, da se kognitivne strukture ustvarjajo in spreminjajo v interakci-
jah z drugimi. Diskusije in debate v razredu, izpostavljanje različnim perspektivam drugih
učencev in refleksije različnih gledišč na isto vprašanje, lahko vodi do oblikovanja nove
perspektive pri mladostniku. Nekatera stališča ostajajo stabilna in se ne spreminjajo; slu-
