Page 94 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 94
očanje, samozaupanje, interes za druge ljudi in prosocialne norme. Deloma pa so drža-
vljanske kompetence specifične in se nanašajo na sposobnosti in spretnosti sodelovanja pri
skupinskem delu in reševanja kompleksnih družbenih problemov (analize, vrednotenja,
refleksije, sklepanja o političnih in družbenih problemih in vprašanjih), socialna odgovor-
nost, družbena znanja in stališča ter socialne vrednote (Larson in Wood, 2005).
Na razvoj državljanskih kompetenc mladih vplivajo različni dejavniki, od njihove
osebnosti in sociokognitivnih spretnosti, družbenega znanja, prepričanj in stališč, do raz-
ličnih socialnih kontekstov, s katerimi so v neposrednih (družina, šola, vrstniške skupine,
družbene organizacije in institucije) ali posrednih interakcijah (mediji, družbene institu-
cije, politika, družbenopolitična ureditev).
Družina je primarno okolje, v katerem se posameznik sooča z družbenimi normami
socialnega vedenja. Starši so primarni vzorniki otrokom in s svojimi stališči, prepričanji in
lastnim vedenjem otrokom preskrbijo model družbeno pričakovanega vedenja (Donnel-
ly, Atkins in Hart, 2006). Raziskave kažejo na medgeneracijsko ujemanje vrednot mla-
dostnikov političnih aktivistov in njihovih staršev (Dunham in Bengston, 1992; Dun-
can in Stewart, 1995). Družbeno udejstvovanje otrok in mladostnikov ter njihova stali-
šča se povezujejo z vedenjem in stališči staršev (Andolina, Jenkins, Zukin in Keeter, 2003;
Hart, Atkins, Markey in Youniss, 2004; Zaff, Malanchuk, Michelsen in Eccles, 2003).
Ta skladnost političnih stališč je višja v družinah, kjer so politična vprašanja pomembna
tema diskusij in dejavnosti (Jennings, 2002). Specifične vzgojne prakse v družini usmerja-
jo otrokov socialni razvoj in mu omogočajo spoznavanje sebe glede na doseganje vredno-
tnih standardov družine, ki predstavljajo referenco za presojanje lastnega vedenja. Obe-
nem si v družinskem okolju otrok pridobi prve izkušnje sodelovanja v pogovorih in odlo-
čitvah o vsakdanjih dejavnostih. Pri tem je pomembno spodbujati otrokovo samostojnost
in prevzemanje odgovornosti za lastno ravnanje. S tem otroku sporočamo, da je kompe-
tenten in enakovreden član družinske skupnosti. Družina pomembno vpliva tudi na otro-
kovo vključevanje v širše družbeno okolje, saj so njegovi prvi socialni stiki z zunanjimi čla-
ni v skupnosti otroka in socialne mreže, v katere vstopa otrok, zamejeni z obsegom dejav-
nosti staršev v različnih socialnih kontekstih, socioekonomskim položajem družine, kra-
jem in sosesko prebivališča ipd. Tudi kasneje v mladostništvu je za moralni in socialni ra-
zvoj pomembno, da so različni socialni konteksti, v katere je posameznik vključen, v med-
sebojnem stiku in usklajeni glede vrednotnih prioritet in normativnih standardov, ki jih
zasledujejo (Small in Supple, 1996).
Šolsko okolje predstavlja pomemben kontekst razvoja posameznikove državljanske
identitete. Šola razvija državljanske kompetence mladostnikov skozi šolski kurikulum, ra-
vljanske kompetence specifične in se nanašajo na sposobnosti in spretnosti sodelovanja pri
skupinskem delu in reševanja kompleksnih družbenih problemov (analize, vrednotenja,
refleksije, sklepanja o političnih in družbenih problemih in vprašanjih), socialna odgovor-
nost, družbena znanja in stališča ter socialne vrednote (Larson in Wood, 2005).
Na razvoj državljanskih kompetenc mladih vplivajo različni dejavniki, od njihove
osebnosti in sociokognitivnih spretnosti, družbenega znanja, prepričanj in stališč, do raz-
ličnih socialnih kontekstov, s katerimi so v neposrednih (družina, šola, vrstniške skupine,
družbene organizacije in institucije) ali posrednih interakcijah (mediji, družbene institu-
cije, politika, družbenopolitična ureditev).
Družina je primarno okolje, v katerem se posameznik sooča z družbenimi normami
socialnega vedenja. Starši so primarni vzorniki otrokom in s svojimi stališči, prepričanji in
lastnim vedenjem otrokom preskrbijo model družbeno pričakovanega vedenja (Donnel-
ly, Atkins in Hart, 2006). Raziskave kažejo na medgeneracijsko ujemanje vrednot mla-
dostnikov političnih aktivistov in njihovih staršev (Dunham in Bengston, 1992; Dun-
can in Stewart, 1995). Družbeno udejstvovanje otrok in mladostnikov ter njihova stali-
šča se povezujejo z vedenjem in stališči staršev (Andolina, Jenkins, Zukin in Keeter, 2003;
Hart, Atkins, Markey in Youniss, 2004; Zaff, Malanchuk, Michelsen in Eccles, 2003).
Ta skladnost političnih stališč je višja v družinah, kjer so politična vprašanja pomembna
tema diskusij in dejavnosti (Jennings, 2002). Specifične vzgojne prakse v družini usmerja-
jo otrokov socialni razvoj in mu omogočajo spoznavanje sebe glede na doseganje vredno-
tnih standardov družine, ki predstavljajo referenco za presojanje lastnega vedenja. Obe-
nem si v družinskem okolju otrok pridobi prve izkušnje sodelovanja v pogovorih in odlo-
čitvah o vsakdanjih dejavnostih. Pri tem je pomembno spodbujati otrokovo samostojnost
in prevzemanje odgovornosti za lastno ravnanje. S tem otroku sporočamo, da je kompe-
tenten in enakovreden član družinske skupnosti. Družina pomembno vpliva tudi na otro-
kovo vključevanje v širše družbeno okolje, saj so njegovi prvi socialni stiki z zunanjimi čla-
ni v skupnosti otroka in socialne mreže, v katere vstopa otrok, zamejeni z obsegom dejav-
nosti staršev v različnih socialnih kontekstih, socioekonomskim položajem družine, kra-
jem in sosesko prebivališča ipd. Tudi kasneje v mladostništvu je za moralni in socialni ra-
zvoj pomembno, da so različni socialni konteksti, v katere je posameznik vključen, v med-
sebojnem stiku in usklajeni glede vrednotnih prioritet in normativnih standardov, ki jih
zasledujejo (Small in Supple, 1996).
Šolsko okolje predstavlja pomemben kontekst razvoja posameznikove državljanske
identitete. Šola razvija državljanske kompetence mladostnikov skozi šolski kurikulum, ra-
