Page 102 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 102
izacije v skupnosti in javne politike, ki vplivajo na mladostnike preko šole in družine.
Makrosistem je najbolj oddaljen od posameznika, vključuje splošno razširjena stališča in
ideologije širšega družbenega konteksta. Te oblikujejo druge socialne sisteme, ki vplivajo
na posameznika. Makrosistem je zelo relevanten za preučevanje družbenega udejstvovanja
mladostnikov v različnih družbenih ureditvah.
Teorija spremembe motivacije in udejstvovanja
Teorija spremembe motivacije in udejstvovanja (Pearce in Larson, 2006) je nastala na
podlagi empiričnih izsledkov družbenega udejstvovanja mladih v mladinskih organiza-
cijah v skupnosti. Osredotoča se na motivacijo mladih za družbeno udejstvovanje in pre-
danost družbenim dejavnostim. Povezuje profile organizacij in izkušnje mladih ljudi, ki
promovirajo družbeno udejstvovanje mladih (npr. vrstniške interakcije in podporo vodje).
Teorija poudarja, da participacija v mladinskih programih spodbuja občutke samozaupa-
nja in odgovornosti ter daje mladostnikom možnosti za prakticiranje individualnih odlo-
čitev in izpolnjevanje jasnih pričakovanj (Larson, Pearce, Sullivan in Jarrett, 2007; Wood
in dr., 2009). Raziskovalni izsledki kažejo na tristopenjski proces družbenega udejstvova-
nja. Na prvi stopnji so mladostniki navzoči v družbeni dejavnosti, bodisi ker se to zahte-
va ali prostovoljno. Na drugi stopnji morajo biti morajo osebno predani poslanstvu orga-
nizacije. Na tretji stopnji pa dejavnosti, ki jih izvajajo, generirajo intrinsično motivacijo.
Teorija sociopolitičnega razvoja
Teorija sociopolitičnega razvoja (Watts, Griffith in Abdul-Adil, 1999; Watts, Willi-
ams in Jagers, 2003) definira sociopolitični razvoj kot razvijajoče se razumevanje politič-
nih, ekonomskih, kulturnih in drugih sistemskih mehanizmov, ki oblikujejo družbo in
posameznikov položaj v njej, prav tako tudi pridružene procese razvoja znanja, analitič-
nih sposobnosti in čustvenih potez, ki so potrebne za vključevanje v politične dejavnosti.
Osrednji koncept teorije je kritična zavest, ki se nanaša na kritično analizo socialno kon-
struiranih norm in prepričanj v povezavi z institucijami. Prepričanje v višjo silo podpira
posameznikovo motivacijo, da postane advokat sprememb. Razvoj družbenega udejstvo-
vanja poteka skozi pet stopenj razvijajoče se kritične zavesti. Teorija predpostavlja, da so
učinki dogodkov na posameznika kumulativni. Prva stopnja v sociopolitičnem razvoju je
nekritična – posameznik verjame, da so razlike v resursih različnih družbenih skupin mi-
nimalne in da imajo posamezniki popoln nadzor nad svojim položajem v družbi. Druga
stopnja je adaptivna – posameznik prepozna nekaj asimetrije med institucijami in zavza-
me malodušno pozicijo. Tretja stopnja je predkritična – posameznika skrbijo asimetrije
Makrosistem je najbolj oddaljen od posameznika, vključuje splošno razširjena stališča in
ideologije širšega družbenega konteksta. Te oblikujejo druge socialne sisteme, ki vplivajo
na posameznika. Makrosistem je zelo relevanten za preučevanje družbenega udejstvovanja
mladostnikov v različnih družbenih ureditvah.
Teorija spremembe motivacije in udejstvovanja
Teorija spremembe motivacije in udejstvovanja (Pearce in Larson, 2006) je nastala na
podlagi empiričnih izsledkov družbenega udejstvovanja mladih v mladinskih organiza-
cijah v skupnosti. Osredotoča se na motivacijo mladih za družbeno udejstvovanje in pre-
danost družbenim dejavnostim. Povezuje profile organizacij in izkušnje mladih ljudi, ki
promovirajo družbeno udejstvovanje mladih (npr. vrstniške interakcije in podporo vodje).
Teorija poudarja, da participacija v mladinskih programih spodbuja občutke samozaupa-
nja in odgovornosti ter daje mladostnikom možnosti za prakticiranje individualnih odlo-
čitev in izpolnjevanje jasnih pričakovanj (Larson, Pearce, Sullivan in Jarrett, 2007; Wood
in dr., 2009). Raziskovalni izsledki kažejo na tristopenjski proces družbenega udejstvova-
nja. Na prvi stopnji so mladostniki navzoči v družbeni dejavnosti, bodisi ker se to zahte-
va ali prostovoljno. Na drugi stopnji morajo biti morajo osebno predani poslanstvu orga-
nizacije. Na tretji stopnji pa dejavnosti, ki jih izvajajo, generirajo intrinsično motivacijo.
Teorija sociopolitičnega razvoja
Teorija sociopolitičnega razvoja (Watts, Griffith in Abdul-Adil, 1999; Watts, Willi-
ams in Jagers, 2003) definira sociopolitični razvoj kot razvijajoče se razumevanje politič-
nih, ekonomskih, kulturnih in drugih sistemskih mehanizmov, ki oblikujejo družbo in
posameznikov položaj v njej, prav tako tudi pridružene procese razvoja znanja, analitič-
nih sposobnosti in čustvenih potez, ki so potrebne za vključevanje v politične dejavnosti.
Osrednji koncept teorije je kritična zavest, ki se nanaša na kritično analizo socialno kon-
struiranih norm in prepričanj v povezavi z institucijami. Prepričanje v višjo silo podpira
posameznikovo motivacijo, da postane advokat sprememb. Razvoj družbenega udejstvo-
vanja poteka skozi pet stopenj razvijajoče se kritične zavesti. Teorija predpostavlja, da so
učinki dogodkov na posameznika kumulativni. Prva stopnja v sociopolitičnem razvoju je
nekritična – posameznik verjame, da so razlike v resursih različnih družbenih skupin mi-
nimalne in da imajo posamezniki popoln nadzor nad svojim položajem v družbi. Druga
stopnja je adaptivna – posameznik prepozna nekaj asimetrije med institucijami in zavza-
me malodušno pozicijo. Tretja stopnja je predkritična – posameznika skrbijo asimetrije
