Page 103 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 103
neenakosti v družbi in je posledično manj samozadovoljen. Četrta stopnja je kritična –
posameznik ima željo, da bi spoznal več o neenakostih v družbi in prepozna aktivizem in
zastopništvo kot nujna za preseganje teh krivic. Na peti stopnji osvoboditve – vključeva-
nje v socialne akcije in dejavnosti v skupnosti stimulira zavedanje zatiranja.
Študije z intervjuji afriških Američanov kažejo, da družbeno udejstvovanje spodbuja
razvoj kritične zavesti (Watts in dr., 1999), ne pa, kateri dejavniki jo spodbujajo. Kritično
zavest naj bi sestavljali štirje koncepti: svetovni nazor in družbena analiza, občutek delova-
nja, zavedanje strukturnih možnosti, vedenje družbenega udejstvovanja. Teorija predposta-
vlja, da povečano zavedanje socialne nepravičnosti povečuje vključevanje v družbeni aktivi-
zem. Povezanost med znanjem in zavedanjem socialne nepravičnosti moderira občutek de-
lovanja in strukturne možnosti za dejanja (Watts in dr., 2003). Če slednja naraščata, se po-
večuje tudi zveza med socialno analizo in družbenim udejstvovanjem.
Vloga šole v razvoju državljanskih kompetenc
Šola lahko spodbuja razvoj mladostnikovih državljanskih kompetenc s poukom druž-
benih vsebin, aktivnimi metodami poučevanja, pa tudi z vzpostavljanjem razredne klime
zaupanja in medsebojne povezanosti ter vključevanjem učencev v odločanje o izobraže-
valnem procesu (Hahn, 1998; Gril, 2011). Učiteljem je pripisana vloga normativnega mo-
dela, ki spodbuja mladostnikovo oblikovanje družbenih stališč in prosocialnega vedenja.
Pomembno pa je tudi sodelovanje šole z družbenimi organizacijami in institucijami v lo-
kalni skupnosti (Gril, 2010), kjer mladostniki lahko preizkusijo naučeno družbeno zna-
nje, ga osmislijo in si pridobijo ustrezne sodelovalne veščine ter razširijo spekter možnosti
za družbeno udejstvovanje.
Družbena znanja, ki jih učenci pridobijo pri pouku, niso dovolj za vzpodbuditev inte-
resa, delovanje in predanost družbi med mladimi. Za družbeno udejstvovanje je pomemb-
no, da se mladi počutijo del javnosti in razvijejo pojem javnosti. Zato morajo imeti prilo-
žnost za skupno delo, da izgradijo skupnost s skupnimi interesi in cilji, imajo možnost iz-
ražati svoje mnenje, slišati perspektive drugih in najti skupni imenovalec. Te aktivnosti
spodbudijo medsebojno spoznavanje, spoznavanje perspektiv drugih in jih učijo zaupa-
ti drugim (Flanagan in dr., 2010). Te spretnosti, ki so ključnega pomena za aktivno dr-
žavljanstvo, se v šoli razvijajo skozi neformalni kurikul. Neformalni kurikul se nanaša na
odnose in procese v šoli oz. učno klimo, ki lahko zagotovi demokratično kulturo v šoli in
spodbudi razvoj demokratičnih kompetenc učencev, kot sta predanost skupini in zaupa-
nje drugim. Odrasli, ki bolj zaupajo v humanost ljudi, tudi pogosteje participirajo v skupi-
nah, volijo in so prostovoljci (Putnam, 2000). V posameznikovem razvoju se socialno za-
posameznik ima željo, da bi spoznal več o neenakostih v družbi in prepozna aktivizem in
zastopništvo kot nujna za preseganje teh krivic. Na peti stopnji osvoboditve – vključeva-
nje v socialne akcije in dejavnosti v skupnosti stimulira zavedanje zatiranja.
Študije z intervjuji afriških Američanov kažejo, da družbeno udejstvovanje spodbuja
razvoj kritične zavesti (Watts in dr., 1999), ne pa, kateri dejavniki jo spodbujajo. Kritično
zavest naj bi sestavljali štirje koncepti: svetovni nazor in družbena analiza, občutek delova-
nja, zavedanje strukturnih možnosti, vedenje družbenega udejstvovanja. Teorija predposta-
vlja, da povečano zavedanje socialne nepravičnosti povečuje vključevanje v družbeni aktivi-
zem. Povezanost med znanjem in zavedanjem socialne nepravičnosti moderira občutek de-
lovanja in strukturne možnosti za dejanja (Watts in dr., 2003). Če slednja naraščata, se po-
večuje tudi zveza med socialno analizo in družbenim udejstvovanjem.
Vloga šole v razvoju državljanskih kompetenc
Šola lahko spodbuja razvoj mladostnikovih državljanskih kompetenc s poukom druž-
benih vsebin, aktivnimi metodami poučevanja, pa tudi z vzpostavljanjem razredne klime
zaupanja in medsebojne povezanosti ter vključevanjem učencev v odločanje o izobraže-
valnem procesu (Hahn, 1998; Gril, 2011). Učiteljem je pripisana vloga normativnega mo-
dela, ki spodbuja mladostnikovo oblikovanje družbenih stališč in prosocialnega vedenja.
Pomembno pa je tudi sodelovanje šole z družbenimi organizacijami in institucijami v lo-
kalni skupnosti (Gril, 2010), kjer mladostniki lahko preizkusijo naučeno družbeno zna-
nje, ga osmislijo in si pridobijo ustrezne sodelovalne veščine ter razširijo spekter možnosti
za družbeno udejstvovanje.
Družbena znanja, ki jih učenci pridobijo pri pouku, niso dovolj za vzpodbuditev inte-
resa, delovanje in predanost družbi med mladimi. Za družbeno udejstvovanje je pomemb-
no, da se mladi počutijo del javnosti in razvijejo pojem javnosti. Zato morajo imeti prilo-
žnost za skupno delo, da izgradijo skupnost s skupnimi interesi in cilji, imajo možnost iz-
ražati svoje mnenje, slišati perspektive drugih in najti skupni imenovalec. Te aktivnosti
spodbudijo medsebojno spoznavanje, spoznavanje perspektiv drugih in jih učijo zaupa-
ti drugim (Flanagan in dr., 2010). Te spretnosti, ki so ključnega pomena za aktivno dr-
žavljanstvo, se v šoli razvijajo skozi neformalni kurikul. Neformalni kurikul se nanaša na
odnose in procese v šoli oz. učno klimo, ki lahko zagotovi demokratično kulturo v šoli in
spodbudi razvoj demokratičnih kompetenc učencev, kot sta predanost skupini in zaupa-
nje drugim. Odrasli, ki bolj zaupajo v humanost ljudi, tudi pogosteje participirajo v skupi-
nah, volijo in so prostovoljci (Putnam, 2000). V posameznikovem razvoju se socialno za-
