Page 96 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 96
anagan in Feison, 2001). Strpnost do drugačnih stališč in soodvisnost sta pomemb-
na aspekta demokratične identitete, ki se razvijata v izvenšolskih dejavnostih in mladin-
skih organizacijah. Te skupine predstavljajo mladostnikom referenčno skupino, s katero
se lahko identificirajo in vzajemno vzpostavljajo preferenčne norme in vrednostne usme-
ritve. Zlasti pa je pomembna vloga odraslih v teh organizacijah, ki ne le da usmerjajo delo
mladinskih skupin, temveč v zaupnih, osebnih ter trajnih odnosih mladostnikom posre-
dujejo svoja družbena prepričanja in znanja ter učinkovito modelirajo vedenjske standar-
de mladih in jih usklajujejo z družbenimi normami socialno zaželenega obnašanja (Lar-
son in Wood, 2006).
Vrstniki postajajo z otrokovim razvojem vse pomembnejši, najbolj v mladostništvu.
Tedaj vrstniška skupina postane referenčna za prevzemanje stališč, vrednot in vedenjskih
norm. Vrstniški odnosi v mladinskih organizacijah so pomembni za razvoj demokratič-
ne družbene ureditve, ker je njihova struktura bolj egalitarna kot v drugih institucijah so-
cializacije (družine in šole). V njih lahko mladi izražajo svoja stališča, preizkušajo ideje,
soočajo nasprotna mnenja in prispevajo kaj smiselnega svoji skupnosti (Heath in McLa-
ughlin, 1993). Med vrstniki se skozi razprave izoblikujejo skupni standardi vedenja, ki
bistveno določajo mladostnikove vrednostne usmeritve, opredelitve identitete in privze-
ti življenjski stil (Syvertsen in Flanagan, 2006). Obenem je komunikacija z vrstniki po-
membna za razvoj medosebnih spretnosti, doživljanja sprejetosti, solidarnosti in pripa-
dnosti skupini, ki so bistvene determinante posameznikovih državljanskih kompetenc.
Vrstniške skupine imajo tudi vlogo v razvoju družbenega zaupanja, enega temeljnih
atributov demokracije (Flanagan, 2004). Zaupanje je prepričanje v dobronamernost dru-
gih, prepričanje, da delijo z nami predanost za skupno dobro. Medosebno zaupanje izha-
ja iz pogostih in tesnih stikov z drugimi osebami in skupinami. Prenaša se tudi na širše,
družbeno zaupanje v druge ljudi v družbi ali institucije, ki jih razumemo kot pravične,
pripravljene pomagati in zaupanja vredne (Putnam, 2000). Povezanost med družbenim
udejstvovanjem in družbenim zaupanjem je recipročna: tisti, ki bolj zaupajo, se pogoste-
je vključujejo in posledično imajo tudi več družbenega zaupanja (Brehm in Rahn, 1997, v
Flanagan, 2004; Putnam, 2000; Verba in dr., 1995). Tudi mladostniki, ki so vključeni v
skupnostne izvenšolske dejavnosti imajo več družbenega zaupanja in bolj pozitivna stali-
šča do drugih v skupnosti v primerjavi z vrstniki, ki se ne udejstvujejo (Flanagan, Gill in
Gallay, 2004). To bi lahko pojasnili s tem, da se vrstniško zaupanje in članstvo zasluži s
skupnim delom, usmerjenim k skupnim ciljem, ki jih skupaj opredelijo; v sodelovanju med
različnimi mladostniki uvidijo svoj doprinos skupini in učinkovitost skupinskega dela in
razvijajo kolektivno identiteto (Youniss in dr., 1997). Po drugi strani so vrstniške skupi-
na aspekta demokratične identitete, ki se razvijata v izvenšolskih dejavnostih in mladin-
skih organizacijah. Te skupine predstavljajo mladostnikom referenčno skupino, s katero
se lahko identificirajo in vzajemno vzpostavljajo preferenčne norme in vrednostne usme-
ritve. Zlasti pa je pomembna vloga odraslih v teh organizacijah, ki ne le da usmerjajo delo
mladinskih skupin, temveč v zaupnih, osebnih ter trajnih odnosih mladostnikom posre-
dujejo svoja družbena prepričanja in znanja ter učinkovito modelirajo vedenjske standar-
de mladih in jih usklajujejo z družbenimi normami socialno zaželenega obnašanja (Lar-
son in Wood, 2006).
Vrstniki postajajo z otrokovim razvojem vse pomembnejši, najbolj v mladostništvu.
Tedaj vrstniška skupina postane referenčna za prevzemanje stališč, vrednot in vedenjskih
norm. Vrstniški odnosi v mladinskih organizacijah so pomembni za razvoj demokratič-
ne družbene ureditve, ker je njihova struktura bolj egalitarna kot v drugih institucijah so-
cializacije (družine in šole). V njih lahko mladi izražajo svoja stališča, preizkušajo ideje,
soočajo nasprotna mnenja in prispevajo kaj smiselnega svoji skupnosti (Heath in McLa-
ughlin, 1993). Med vrstniki se skozi razprave izoblikujejo skupni standardi vedenja, ki
bistveno določajo mladostnikove vrednostne usmeritve, opredelitve identitete in privze-
ti življenjski stil (Syvertsen in Flanagan, 2006). Obenem je komunikacija z vrstniki po-
membna za razvoj medosebnih spretnosti, doživljanja sprejetosti, solidarnosti in pripa-
dnosti skupini, ki so bistvene determinante posameznikovih državljanskih kompetenc.
Vrstniške skupine imajo tudi vlogo v razvoju družbenega zaupanja, enega temeljnih
atributov demokracije (Flanagan, 2004). Zaupanje je prepričanje v dobronamernost dru-
gih, prepričanje, da delijo z nami predanost za skupno dobro. Medosebno zaupanje izha-
ja iz pogostih in tesnih stikov z drugimi osebami in skupinami. Prenaša se tudi na širše,
družbeno zaupanje v druge ljudi v družbi ali institucije, ki jih razumemo kot pravične,
pripravljene pomagati in zaupanja vredne (Putnam, 2000). Povezanost med družbenim
udejstvovanjem in družbenim zaupanjem je recipročna: tisti, ki bolj zaupajo, se pogoste-
je vključujejo in posledično imajo tudi več družbenega zaupanja (Brehm in Rahn, 1997, v
Flanagan, 2004; Putnam, 2000; Verba in dr., 1995). Tudi mladostniki, ki so vključeni v
skupnostne izvenšolske dejavnosti imajo več družbenega zaupanja in bolj pozitivna stali-
šča do drugih v skupnosti v primerjavi z vrstniki, ki se ne udejstvujejo (Flanagan, Gill in
Gallay, 2004). To bi lahko pojasnili s tem, da se vrstniško zaupanje in članstvo zasluži s
skupnim delom, usmerjenim k skupnim ciljem, ki jih skupaj opredelijo; v sodelovanju med
različnimi mladostniki uvidijo svoj doprinos skupini in učinkovitost skupinskega dela in
razvijajo kolektivno identiteto (Youniss in dr., 1997). Po drugi strani so vrstniške skupi-
