Page 39 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 39
orizacije na nižji ravni hierarhije, kot je pripadnost skupini, in znotrajskupinska homo-
genost upade. Tudi drugi dejavniki lahko poudarijo izražanje socialne identitete in prive-
dejo do povečane znotrajskupinske homogenosti. Npr. v primeru manjšinske skupine, ki
je ogrožena s strani večine, je poudarjena kategorija svoje skupine, moč identifikacije z njo
in tudi znotrajskupinska homogenost za vse ljudi v tej medskupinski situaciji.
Teorija socialne kategorizacije tudi predpostavlja, da prevladujoč primerjalni kontekst
(npr. določeni ljudje iz druge skupine v specifični situaciji) določa vsebino stereotipov, tudi
stereotipov o lastni skupini. To variacijo v stereotipih določa tudi to, kar opazovalec ve in ra-
zume o določenih ljudeh iz svoje in drugih skupin in o medsebojnih odnosih med skupinami.
Ta teorija predpostavlja, da se pozitivna pristranost do svoje skupine, zaznana homo-
genost v lastni skupini in vsebina stereotipov, vezanih na to skupino, spreminja od prevla-
dujočega primerjalnega konteksta. Vse to se dogaja, če posameznik internalizira to social-
no skupino kot del svoje samopodobe. V nasprotnem primeru se vsi ti medskupinski fe-
nomeni ne bodo izrazili.
Na njej so osnovane številne empirične predikcije (Branscombe in dr., 1999; Brown in
Wootton-Millward, 1993; Ellemers in dr., 1992, 1999; Haslam in dr., 1995, 1992; Oakes
in dr., 1994): a) vsebina stereotipov o lastni skupini se bo spreminjala glede na primerjal-
ni kontekst (izražale se bodo različne dimenzije opredelitve svoje skupine v situacijah, kjer
bodo prisotni različni drugi); b) znotrajskupinska homogenost bo nižja v situacijah, v ka-
terih bodo prisotni le pripadniki lastne skupine, kot če bodo prisotni tudi drugi; c) moč
identifikacije bo korelirala z znotrajskupinsko homogenostjo, d) moč identifikacije pripa-
dnikov manjšin je lahko višja kot pri pripadnikih večine, e) znotrajskupinska homogenost
je lahko višja med pripadniki manjšin kot pripadniki večine.
Prva predikcija se pri otrocih (5-11 let) ni potrdila, prav tako ne druga (Barrett in dr.,
1999). Preverjanje tretje ni pokazalo konsistentnih korelacij (Barrett in dr., 2004), prav
tako preverjanje četrte in pete nedosledno (le pri 12- in 15-letnih Škotih v primerjavi z
Angleži, ne pa tudi pri Kataloncih v primerjavi s Španci (prav tam). Pri odraslih so se po-
trdile vse predikcije (Branscombe in dr., 1999; Brown in Wootton-Millward, 1993; Elle-
mers in dr., 1992, 1999; Haslam in dr., 1995, 1992; Oakes in dr., 1994).
Teorija razvoja socialne identitete
Teorija razvoja socialne identitete (Nesdale, 1999; Nesdale, Maass, Griffiths in Dur-
kin, 2003) je postavljena za razlago otroških narodnostnih in rasnih predsodkov. Predpo-
stavlja razvoj narodnostnih stališč v štirih stopnjah. Prva, nediferenciirana stopnja se po-
javi pred 2. ali 3. letom starosti; rasnih in etničnih znakov otroci še ne zaznavajo poudar-
genost upade. Tudi drugi dejavniki lahko poudarijo izražanje socialne identitete in prive-
dejo do povečane znotrajskupinske homogenosti. Npr. v primeru manjšinske skupine, ki
je ogrožena s strani večine, je poudarjena kategorija svoje skupine, moč identifikacije z njo
in tudi znotrajskupinska homogenost za vse ljudi v tej medskupinski situaciji.
Teorija socialne kategorizacije tudi predpostavlja, da prevladujoč primerjalni kontekst
(npr. določeni ljudje iz druge skupine v specifični situaciji) določa vsebino stereotipov, tudi
stereotipov o lastni skupini. To variacijo v stereotipih določa tudi to, kar opazovalec ve in ra-
zume o določenih ljudeh iz svoje in drugih skupin in o medsebojnih odnosih med skupinami.
Ta teorija predpostavlja, da se pozitivna pristranost do svoje skupine, zaznana homo-
genost v lastni skupini in vsebina stereotipov, vezanih na to skupino, spreminja od prevla-
dujočega primerjalnega konteksta. Vse to se dogaja, če posameznik internalizira to social-
no skupino kot del svoje samopodobe. V nasprotnem primeru se vsi ti medskupinski fe-
nomeni ne bodo izrazili.
Na njej so osnovane številne empirične predikcije (Branscombe in dr., 1999; Brown in
Wootton-Millward, 1993; Ellemers in dr., 1992, 1999; Haslam in dr., 1995, 1992; Oakes
in dr., 1994): a) vsebina stereotipov o lastni skupini se bo spreminjala glede na primerjal-
ni kontekst (izražale se bodo različne dimenzije opredelitve svoje skupine v situacijah, kjer
bodo prisotni različni drugi); b) znotrajskupinska homogenost bo nižja v situacijah, v ka-
terih bodo prisotni le pripadniki lastne skupine, kot če bodo prisotni tudi drugi; c) moč
identifikacije bo korelirala z znotrajskupinsko homogenostjo, d) moč identifikacije pripa-
dnikov manjšin je lahko višja kot pri pripadnikih večine, e) znotrajskupinska homogenost
je lahko višja med pripadniki manjšin kot pripadniki večine.
Prva predikcija se pri otrocih (5-11 let) ni potrdila, prav tako ne druga (Barrett in dr.,
1999). Preverjanje tretje ni pokazalo konsistentnih korelacij (Barrett in dr., 2004), prav
tako preverjanje četrte in pete nedosledno (le pri 12- in 15-letnih Škotih v primerjavi z
Angleži, ne pa tudi pri Kataloncih v primerjavi s Španci (prav tam). Pri odraslih so se po-
trdile vse predikcije (Branscombe in dr., 1999; Brown in Wootton-Millward, 1993; Elle-
mers in dr., 1992, 1999; Haslam in dr., 1995, 1992; Oakes in dr., 1994).
Teorija razvoja socialne identitete
Teorija razvoja socialne identitete (Nesdale, 1999; Nesdale, Maass, Griffiths in Dur-
kin, 2003) je postavljena za razlago otroških narodnostnih in rasnih predsodkov. Predpo-
stavlja razvoj narodnostnih stališč v štirih stopnjah. Prva, nediferenciirana stopnja se po-
javi pred 2. ali 3. letom starosti; rasnih in etničnih znakov otroci še ne zaznavajo poudar-
