Page 38 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 38
e med člani ene in druge skupine. Ta mehanizem se kaže v stereotipnem presojanju lju-
di iz svoje in drugih skupin.
Teorija socialne identitete predpostavlja, da so fenomeni favoriziranja pripadnikov
svoje lastne skupine in predsodkov do ljudi iz drugih skupin ter stereotipizacije posledica
identifikacije s skupino. Na tej teoriji so osnovane naslednje predikcije (npr. Bigler in dr,
1997, 2001; Nesdale in Flesser, 2001; Verkuyten, 2001): a) predstave o pripadnikih svo-
je lastne skupine in drugih skupin temeljijo na dimenzijah primerjave med skupinami, ki
producirajo pozitivno razpoznavnost svoje lastne skupine in njeno favoriziranje; b) moč
identifikacije s svojo skupino korelira s pozitivnim vrednotenjem svoje lastne skupine ali
negativnim vrednotenjem pripadnikov drugih skupin ali pozitivno razpoznavnostjo, ki se
kaže v pozitivnejšem vrednotenju svoje kot druge skupine, c) favoriziranje svoje lastne sku-
pine je posledica posameznikove identifikacije s svojo skupino.
Prvo predikcijo podpirajo tudi empirični izledki medskupinskih stališč otrok, vendar
ne dosledno, iz česar sledi, da fenomen favoriziranja lastne skupine ni univerzalen (japon-
ski in bantujski otroci v študiji Lambert in Klineberg, 1967; švicarski otroci v študiji Pia-
get in Weil, 1951; škotski otroci v študiji Tajfel in dr., 1970, 1972; nekatere skupine otrok
v študiji Barrett in dr., 2007). Druga predikcija tudi ni popolnoma podprta z empirični-
mi izsledki povezanosti med stališči otrok do različnih narodnih skupin in njihovo sto-
pnjo identifikacije (Barrett in dr., 2007). Tudi tretja predikcija ni potrjena z empiričnimi
izledki študij pri otrocih; otroci izražajo pozitivna stališča do svoje narodnostne skupine,
četudi se z njo ne identificirajo (Barrett in dr., 1998, v Barrett, 2007).
Teorija samokategorizacije
Teorija samokategorizacije (Oakes in dr., 1994; Turner in dr., 1987) je osnovana na teo-
riji socialne identitete. Izhaja iz spoznanja o multiplih osebnih in socialnih identitetah, ki so
pri posamezniku organizirane v hierarhijo kategorij. Raven kategorije, v katero se uvrščamo
v vsakem posameznem trenutku, določajo: specifični socialni kontekst, v katerem se nahaja
posameznik; kognitivni proces, ki ga usmerja princip meta-kontrasta (na vsakem nivoju hi-
erarhije se razlike med kategorijami povečajo, znotraj njih pa zmanjšajo); ujemanje med po-
sameznikovimi normativnimi prepričanju o določeni kategoriji in aktualnim dogajanjem v
določeni situaciji; pripravljenost posameznika, da uporabi določeno kategorizacijo.
V medskupinskih interakcijah (prisotni člani svoje in druge skupine) je socialna iden-
titeta poudarjena, prihaja do depersonalizirane samopercepcije in stereotipnega zaznava-
nja sebe, za svojo skupino ustrezno vedenje se okrepi in znotrajskupinska homogenost na-
raste. Če pa socialni kontekst vključuje le člane svoje skupine, potem prihaja do samoka-
di iz svoje in drugih skupin.
Teorija socialne identitete predpostavlja, da so fenomeni favoriziranja pripadnikov
svoje lastne skupine in predsodkov do ljudi iz drugih skupin ter stereotipizacije posledica
identifikacije s skupino. Na tej teoriji so osnovane naslednje predikcije (npr. Bigler in dr,
1997, 2001; Nesdale in Flesser, 2001; Verkuyten, 2001): a) predstave o pripadnikih svo-
je lastne skupine in drugih skupin temeljijo na dimenzijah primerjave med skupinami, ki
producirajo pozitivno razpoznavnost svoje lastne skupine in njeno favoriziranje; b) moč
identifikacije s svojo skupino korelira s pozitivnim vrednotenjem svoje lastne skupine ali
negativnim vrednotenjem pripadnikov drugih skupin ali pozitivno razpoznavnostjo, ki se
kaže v pozitivnejšem vrednotenju svoje kot druge skupine, c) favoriziranje svoje lastne sku-
pine je posledica posameznikove identifikacije s svojo skupino.
Prvo predikcijo podpirajo tudi empirični izledki medskupinskih stališč otrok, vendar
ne dosledno, iz česar sledi, da fenomen favoriziranja lastne skupine ni univerzalen (japon-
ski in bantujski otroci v študiji Lambert in Klineberg, 1967; švicarski otroci v študiji Pia-
get in Weil, 1951; škotski otroci v študiji Tajfel in dr., 1970, 1972; nekatere skupine otrok
v študiji Barrett in dr., 2007). Druga predikcija tudi ni popolnoma podprta z empirični-
mi izsledki povezanosti med stališči otrok do različnih narodnih skupin in njihovo sto-
pnjo identifikacije (Barrett in dr., 2007). Tudi tretja predikcija ni potrjena z empiričnimi
izledki študij pri otrocih; otroci izražajo pozitivna stališča do svoje narodnostne skupine,
četudi se z njo ne identificirajo (Barrett in dr., 1998, v Barrett, 2007).
Teorija samokategorizacije
Teorija samokategorizacije (Oakes in dr., 1994; Turner in dr., 1987) je osnovana na teo-
riji socialne identitete. Izhaja iz spoznanja o multiplih osebnih in socialnih identitetah, ki so
pri posamezniku organizirane v hierarhijo kategorij. Raven kategorije, v katero se uvrščamo
v vsakem posameznem trenutku, določajo: specifični socialni kontekst, v katerem se nahaja
posameznik; kognitivni proces, ki ga usmerja princip meta-kontrasta (na vsakem nivoju hi-
erarhije se razlike med kategorijami povečajo, znotraj njih pa zmanjšajo); ujemanje med po-
sameznikovimi normativnimi prepričanju o določeni kategoriji in aktualnim dogajanjem v
določeni situaciji; pripravljenost posameznika, da uporabi določeno kategorizacijo.
V medskupinskih interakcijah (prisotni člani svoje in druge skupine) je socialna iden-
titeta poudarjena, prihaja do depersonalizirane samopercepcije in stereotipnega zaznava-
nja sebe, za svojo skupino ustrezno vedenje se okrepi in znotrajskupinska homogenost na-
raste. Če pa socialni kontekst vključuje le člane svoje skupine, potem prihaja do samoka-
