Page 37 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 37
po psiholoških atributih, čeprav so navzven različni, sposobnost prevzemanja social-
ne perspektive drugih ljudi in posledično razumevanje različnosti mnenj.
Nekateri empirični izsledki so skladni s teorijo kognitivnega razvoja medskupinskih
stališč, vendar pa ne vseh. Razvojni trendi v narodnih stališčih so v različnih kulturah in
socialnih kontekstih različni (naraščajoči, padajoči, v obliki U krivulje in obrnjene U kri-
vulje), teorija pa predpostavlja univerzalno razvojno pot. Na njenih predpostavkah pa ne
moremo pojasniti niti učinkov televizije in šole na narodna stališča. Poleg tega se favori-
ziranje lastne skupine ne pojavi pri vseh 6-letnikih, česar teorija ne predvideva. Tudi vsi
manjšinski otroci ne izražajo pozitivnih stališč do lastne skupine ali pa se predsodki ne
zmanjšujejo v srednjem otroštvu. To lahko razložimo z različnim statusom manjšinskih
skupin v različnih družbah, s prisotnostjo oz. odsotnostjo konfliktov med skupinami v
družbi in vplivom socializacijskih agensov (družina, šola, mediji).
Teorija socialne identitete
Teorija socialne identitete (Tajfel, 1978; Tajfel in Turner, 1986) izhaja iz opazovanj
pripadnosti ljudi več socialnim skupinam hkrati (spol, narodnost, narod, država, poklic,
socialni razred, idr.). Nekatere od teh pripadnosti so internalizirane v posameznikovo sa-
mopodobo, s temi skupinami se posameznik identificira. Tedaj si posameznik prizadeva
za ohranitev pozitivnega samospoštovanja, ki izhaja iz teh socialnih identitet. Pri konstu-
iranju podobe svoje lastne skupine in drugih skupin, si izbira tiste dimenzije primerjave,
ki vodijo k bolj pozitivnim podobam svoje lastne kot druge skupine. To privede do favori-
ziranja lastne in zapostavljanja druge skupine. Pozitivna razpoznavnost svoje lastne skupi-
ne pred drugo producira pozitivno samospoštovanje. V primeru, da se posameznik z dolo-
čeno skupino ne identificira, ne bo izražal niti favoriziranja te skupine niti predsodkov do
druge skupine. Včasih je težko doseči pozitivno razpoznavnost svoje lastne socialne skupi-
ne, npr. če je nekdo pripadnik skupine z nizkim družbenim položajem. Tedaj lahko upo-
rabi druge strategije, ki privedejo do pozitivnega samospoštovanja, npr. identificira se z
drugo skupino ali spremeni odnose med skupinami tako, da njegova skupina izboljša svoj
družbeni položaj). Potreba po pozitivnem samospoštovanju je osnovni motiv posamezni-
kovih medskupinskih stališč.
Teorija predpostavlja tudi temeljno pristranost v kognitivnem procesiranju, ki vpliva
na posameznikove kategorične sodbe. Ta pristranost zmanjšuje razlike med člani skupine
in povečuje razlike med skupinami. Ta pristranost vodi do prepoznavanja znotrajskupin-
ske homogenosti, pri čemer so medindividualne razlike zanemarjene, poudarjene pa raz-
ne perspektive drugih ljudi in posledično razumevanje različnosti mnenj.
Nekateri empirični izsledki so skladni s teorijo kognitivnega razvoja medskupinskih
stališč, vendar pa ne vseh. Razvojni trendi v narodnih stališčih so v različnih kulturah in
socialnih kontekstih različni (naraščajoči, padajoči, v obliki U krivulje in obrnjene U kri-
vulje), teorija pa predpostavlja univerzalno razvojno pot. Na njenih predpostavkah pa ne
moremo pojasniti niti učinkov televizije in šole na narodna stališča. Poleg tega se favori-
ziranje lastne skupine ne pojavi pri vseh 6-letnikih, česar teorija ne predvideva. Tudi vsi
manjšinski otroci ne izražajo pozitivnih stališč do lastne skupine ali pa se predsodki ne
zmanjšujejo v srednjem otroštvu. To lahko razložimo z različnim statusom manjšinskih
skupin v različnih družbah, s prisotnostjo oz. odsotnostjo konfliktov med skupinami v
družbi in vplivom socializacijskih agensov (družina, šola, mediji).
Teorija socialne identitete
Teorija socialne identitete (Tajfel, 1978; Tajfel in Turner, 1986) izhaja iz opazovanj
pripadnosti ljudi več socialnim skupinam hkrati (spol, narodnost, narod, država, poklic,
socialni razred, idr.). Nekatere od teh pripadnosti so internalizirane v posameznikovo sa-
mopodobo, s temi skupinami se posameznik identificira. Tedaj si posameznik prizadeva
za ohranitev pozitivnega samospoštovanja, ki izhaja iz teh socialnih identitet. Pri konstu-
iranju podobe svoje lastne skupine in drugih skupin, si izbira tiste dimenzije primerjave,
ki vodijo k bolj pozitivnim podobam svoje lastne kot druge skupine. To privede do favori-
ziranja lastne in zapostavljanja druge skupine. Pozitivna razpoznavnost svoje lastne skupi-
ne pred drugo producira pozitivno samospoštovanje. V primeru, da se posameznik z dolo-
čeno skupino ne identificira, ne bo izražal niti favoriziranja te skupine niti predsodkov do
druge skupine. Včasih je težko doseči pozitivno razpoznavnost svoje lastne socialne skupi-
ne, npr. če je nekdo pripadnik skupine z nizkim družbenim položajem. Tedaj lahko upo-
rabi druge strategije, ki privedejo do pozitivnega samospoštovanja, npr. identificira se z
drugo skupino ali spremeni odnose med skupinami tako, da njegova skupina izboljša svoj
družbeni položaj). Potreba po pozitivnem samospoštovanju je osnovni motiv posamezni-
kovih medskupinskih stališč.
Teorija predpostavlja tudi temeljno pristranost v kognitivnem procesiranju, ki vpliva
na posameznikove kategorične sodbe. Ta pristranost zmanjšuje razlike med člani skupine
in povečuje razlike med skupinami. Ta pristranost vodi do prepoznavanja znotrajskupin-
ske homogenosti, pri čemer so medindividualne razlike zanemarjene, poudarjene pa raz-
