Page 36 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 36
tivne spremembe vodijo razvoj otrokovega mišljenja na različnih področjih. Kognitiv-
ne strukture se spreminjajo, ko se otrok uči iz izkušenj v svoji okolici, gonilo sprememb pa
je doseganje kognitivnega ravnotežja/ekvilibriuma: ko otrok želi pojasniti nek fenomen,
se porodijo raznolike razlage, ki vzbudijo kognitivni konflikt oz. neravnotežje; to kogni-
tivno neravnotežje otroka motivira, da konstruira novo, kompleksnejšo in bolj posplošeno
razlago; s tem je kognitivno ravnotežje znova vzpostavljeno. Zaporedni načini mišljenja se
integrirajo, samo zaporedje pa je nespremenljivo, konstantno in univerzalno. Otroci naj
bi postopno prilagajali svoje mišljenje svetu, v katerem živijo in naj bi v procesu razvoja iz-
ražali enako zaporedje stopenj, neodvisno od kulture ali socialnega konteksta odraščanja.
Na podlagi te teorije izhajajo tri možne predikcije: 1) otroci bodo vedno izražali ena-
ko zaporedje stopenj, ne glede na specifičen kontekst ali kulturo, v kateri živijo; 2) otro-
kovo mišljenje na katerem koli področju bo osnovano na splošnih, temeljnih kognitivnih
sposobnostih; 3) razvoj otrokovega mišljenja usmerja predvsem notranje, kognitivno pre-
strukturiranje, ne pa zunanje informacije iz okolja. Empirični izsledki razumevanja naro-
dov in držav pa ne podpirajo vseh teh treh predikcij (Barrett, 2007). Niti vsi otroci ne izra-
žajo istega razvojnega zaporedja faz (Jahoda, 1963, 1964, v Barrett, 2007) niti ni zapored-
je pri vseh enako niti se ne kaže povezanost s splošnimi kognitivnimi sposobnostmi (razen
pri prostorsko-geografski inkluziji, ki se povezuje s splošno razredno inkluzijo in tranzi-
tivnostjo; Daggs, 1986, Piché, 1977, 1981, Wilberg, 2002, v Barrett, 2007). Poleg tega raz-
iskave pojmovanj in stališč do narodov v različnih državah kažejo, da je to področje razu-
mevanja pod močnim vplivom okolja, šole, medijev, kulture.
Kognitivno razvojna teorija narodnostnih in rasnih predsodkov
Kognitivno razvojna perspektiva razlage razvoja predsodkov in stališč do narodno-
stnih in rasnih skupin (Aboud, 1988). Pred 6. letom otrokov egocentrizem predoperativ-
nega mišljenja in čustveni procesi usmerjajo otrokove odzive na druge ljudi; tako prevla-
duje favoriziranje lastne narodnostne ali rasne skupine (ki doseže vrhunec pri 6. letih) in
predsodki oz. negativna stališča do drugih skupin. Po 6. letu začnejo upadati tako pozitiv-
na čustva do svoje skupine kot negativna čustva do drugih skupin, zmanjšuje se favorizira-
nje lastne narodnostne/rasne skupine kot tudi predsodki do drugih skupin. Otroci v sre-
dnjem otroštvu pripisujejo svoji skupini tudi negativne lastnosti, drugim skupinam tudi
pozitivne; posledično narašča tudi zaznana variabilnost znotraj skupin. K tej spremembi
naj bi prispevale kognitivne spremembe, ki se razvijajo med 6. in 11. letom starosti, kot so
sposobnost konzervacije, multiple klasifikacije, zmožnost presojanja podobnosti med lju-
ne strukture se spreminjajo, ko se otrok uči iz izkušenj v svoji okolici, gonilo sprememb pa
je doseganje kognitivnega ravnotežja/ekvilibriuma: ko otrok želi pojasniti nek fenomen,
se porodijo raznolike razlage, ki vzbudijo kognitivni konflikt oz. neravnotežje; to kogni-
tivno neravnotežje otroka motivira, da konstruira novo, kompleksnejšo in bolj posplošeno
razlago; s tem je kognitivno ravnotežje znova vzpostavljeno. Zaporedni načini mišljenja se
integrirajo, samo zaporedje pa je nespremenljivo, konstantno in univerzalno. Otroci naj
bi postopno prilagajali svoje mišljenje svetu, v katerem živijo in naj bi v procesu razvoja iz-
ražali enako zaporedje stopenj, neodvisno od kulture ali socialnega konteksta odraščanja.
Na podlagi te teorije izhajajo tri možne predikcije: 1) otroci bodo vedno izražali ena-
ko zaporedje stopenj, ne glede na specifičen kontekst ali kulturo, v kateri živijo; 2) otro-
kovo mišljenje na katerem koli področju bo osnovano na splošnih, temeljnih kognitivnih
sposobnostih; 3) razvoj otrokovega mišljenja usmerja predvsem notranje, kognitivno pre-
strukturiranje, ne pa zunanje informacije iz okolja. Empirični izsledki razumevanja naro-
dov in držav pa ne podpirajo vseh teh treh predikcij (Barrett, 2007). Niti vsi otroci ne izra-
žajo istega razvojnega zaporedja faz (Jahoda, 1963, 1964, v Barrett, 2007) niti ni zapored-
je pri vseh enako niti se ne kaže povezanost s splošnimi kognitivnimi sposobnostmi (razen
pri prostorsko-geografski inkluziji, ki se povezuje s splošno razredno inkluzijo in tranzi-
tivnostjo; Daggs, 1986, Piché, 1977, 1981, Wilberg, 2002, v Barrett, 2007). Poleg tega raz-
iskave pojmovanj in stališč do narodov v različnih državah kažejo, da je to področje razu-
mevanja pod močnim vplivom okolja, šole, medijev, kulture.
Kognitivno razvojna teorija narodnostnih in rasnih predsodkov
Kognitivno razvojna perspektiva razlage razvoja predsodkov in stališč do narodno-
stnih in rasnih skupin (Aboud, 1988). Pred 6. letom otrokov egocentrizem predoperativ-
nega mišljenja in čustveni procesi usmerjajo otrokove odzive na druge ljudi; tako prevla-
duje favoriziranje lastne narodnostne ali rasne skupine (ki doseže vrhunec pri 6. letih) in
predsodki oz. negativna stališča do drugih skupin. Po 6. letu začnejo upadati tako pozitiv-
na čustva do svoje skupine kot negativna čustva do drugih skupin, zmanjšuje se favorizira-
nje lastne narodnostne/rasne skupine kot tudi predsodki do drugih skupin. Otroci v sre-
dnjem otroštvu pripisujejo svoji skupini tudi negativne lastnosti, drugim skupinam tudi
pozitivne; posledično narašča tudi zaznana variabilnost znotraj skupin. K tej spremembi
naj bi prispevale kognitivne spremembe, ki se razvijajo med 6. in 11. letom starosti, kot so
sposobnost konzervacije, multiple klasifikacije, zmožnost presojanja podobnosti med lju-
