Page 29 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 29
le s starostjo (med Britanci, Škoti, Rusi, Ukrajinci); c) med zahodnoevropskimi država-
mi postaja z leti evropska identiteta vse bolj pomembna, a še vedno nizka v primerjavi z na-
rodnostno identiteto; d) ves čas nizka narodnostna identiteta Ukrajincev v ruskih šolah.
Narodnostno identifikacijo so merili tudi stopenjsko, in sicer tako, da so otroke spraševa-
li, v koliki meri določen opis velja zanje: zelo, malo, sploh ne. Rezultati so pokazali različ-
ne vzorce razvoja identifikacije do različnih narodnostnih identitet: a) veliko otrok že pri
šestih letih izraža visoko stopnjo identifikacije, ki se potem z leti ne spreminja v določe-
ni narodnostni skupini (Angleži, Katalonci, Italijani, Rusi, Gruzinci, Armenci, Azerbaj-
džanci); b) pri šestih letih je bila stopnja identifikacije nizka, potem je naraščala (Britan-
ci, Škoti, Španci); c) identifikacija je z leti upadla (Italijani; Katalonci in Baski do španske
identitete; Gruzijci in Armenci v ruskih šolah do gruzijske identitete; Azerbajdžanci v ru-
skih šolah do azerbajdžanske identitete). Avtorji sklepajo, da se narodnostna identifikaci-
ja razvija v odvisnosti od starosti in države bivanja, pa tudi od geografske lokacije v državi,
interpretacije državne kategorije v lokalnem okolju, otrokove narodnosti, jezika, ki ga go-
vorijo doma in jezika v šoli.
Avtorji so preverjali tudi, ali so narodnostna stališča povezana s stopnjo narodnostne
pripadnosti (Barrett in dr., 2007). Pozitivni atributi svoje skupine in stopnja identifikaci-
je se večinoma povezujeta, a ne povsod. Pokazali so se različni vzorci povezanosti: a) med
Španci, Italijani in Angleži so bile korelacije zelo nizke; b) med Baski in Katalonci so se ko-
relacije med svojo narodnostno identiteto in pozitivnimi atributi svoje skupine pokazale
že pri 6-letnih otrocih, najmočnejše pri 9- in 12- letnih, pri 15-letnih še s pozitivnimi atri-
buti Špancev; c) med Rusi in Ukrajinci se niso pokazale sistematične povezave med stali-
šči in stopnjo identifikacije, d) med Gruzinci, ki so se močno identificirali, se je pokazala
negativna korelacija s pozitivnimi atribucijami Rusov. Večinoma pa ni bilo korelacij med
stopnjo narodnostne identifikacije in stališči do drugih narodnosti.
Narodnostna identiteta je pomemben aspekt osebne identitete, ki se pospešeno obli-
kuje v mladostništvu. Pomembnejša je opredelitev narodnostne identitete med imigrant-
skimi mladostniki ali tistimi iz narodnostnih manjšin kot med mladostniki iz dominan-
tne narodne skupine. Proces formiranja svoje narodnostne identitete vključuje mladostni-
kovo preiskovanje narodnostnih stališč, vrednot in praks, ki so se jih naučili doma, in nji-
hovo razumevanje v odnosu na prakse svojih vrstnikov in širše družbe (Phinney, 1989, v
Phinney in dr., 2006). Ta proces vodi v konstruktivno vzpostavljanje pozitivnega vredno-
tenja in legitimnosti lastnega članstva v narodnostni skupini (Brown, 2000, Tajfel in Tur-
ner, 1986) ali pa do občutkov negotovosti, zmede, nezadovoljstva nad obravnavanjem la-
stne narodnostne skupine. Na podlagi številnih razlik v kontekstih, izkušnjah in osebnih
mi postaja z leti evropska identiteta vse bolj pomembna, a še vedno nizka v primerjavi z na-
rodnostno identiteto; d) ves čas nizka narodnostna identiteta Ukrajincev v ruskih šolah.
Narodnostno identifikacijo so merili tudi stopenjsko, in sicer tako, da so otroke spraševa-
li, v koliki meri določen opis velja zanje: zelo, malo, sploh ne. Rezultati so pokazali različ-
ne vzorce razvoja identifikacije do različnih narodnostnih identitet: a) veliko otrok že pri
šestih letih izraža visoko stopnjo identifikacije, ki se potem z leti ne spreminja v določe-
ni narodnostni skupini (Angleži, Katalonci, Italijani, Rusi, Gruzinci, Armenci, Azerbaj-
džanci); b) pri šestih letih je bila stopnja identifikacije nizka, potem je naraščala (Britan-
ci, Škoti, Španci); c) identifikacija je z leti upadla (Italijani; Katalonci in Baski do španske
identitete; Gruzijci in Armenci v ruskih šolah do gruzijske identitete; Azerbajdžanci v ru-
skih šolah do azerbajdžanske identitete). Avtorji sklepajo, da se narodnostna identifikaci-
ja razvija v odvisnosti od starosti in države bivanja, pa tudi od geografske lokacije v državi,
interpretacije državne kategorije v lokalnem okolju, otrokove narodnosti, jezika, ki ga go-
vorijo doma in jezika v šoli.
Avtorji so preverjali tudi, ali so narodnostna stališča povezana s stopnjo narodnostne
pripadnosti (Barrett in dr., 2007). Pozitivni atributi svoje skupine in stopnja identifikaci-
je se večinoma povezujeta, a ne povsod. Pokazali so se različni vzorci povezanosti: a) med
Španci, Italijani in Angleži so bile korelacije zelo nizke; b) med Baski in Katalonci so se ko-
relacije med svojo narodnostno identiteto in pozitivnimi atributi svoje skupine pokazale
že pri 6-letnih otrocih, najmočnejše pri 9- in 12- letnih, pri 15-letnih še s pozitivnimi atri-
buti Špancev; c) med Rusi in Ukrajinci se niso pokazale sistematične povezave med stali-
šči in stopnjo identifikacije, d) med Gruzinci, ki so se močno identificirali, se je pokazala
negativna korelacija s pozitivnimi atribucijami Rusov. Večinoma pa ni bilo korelacij med
stopnjo narodnostne identifikacije in stališči do drugih narodnosti.
Narodnostna identiteta je pomemben aspekt osebne identitete, ki se pospešeno obli-
kuje v mladostništvu. Pomembnejša je opredelitev narodnostne identitete med imigrant-
skimi mladostniki ali tistimi iz narodnostnih manjšin kot med mladostniki iz dominan-
tne narodne skupine. Proces formiranja svoje narodnostne identitete vključuje mladostni-
kovo preiskovanje narodnostnih stališč, vrednot in praks, ki so se jih naučili doma, in nji-
hovo razumevanje v odnosu na prakse svojih vrstnikov in širše družbe (Phinney, 1989, v
Phinney in dr., 2006). Ta proces vodi v konstruktivno vzpostavljanje pozitivnega vredno-
tenja in legitimnosti lastnega članstva v narodnostni skupini (Brown, 2000, Tajfel in Tur-
ner, 1986) ali pa do občutkov negotovosti, zmede, nezadovoljstva nad obravnavanjem la-
stne narodnostne skupine. Na podlagi številnih razlik v kontekstih, izkušnjah in osebnih
