Page 28 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 28
inantne skupine (belopoltih) kot svoje lastne, t.i. napačna identifikacija (Fishbein,
2002). V socializaciji otrok iz etničnih manjšin gre za pridobivanje najmanj dveh etničnih
identifikacij – dominantne kulture in svoje etnične kulture. Z namenom, da bi bili kom-
petentni v družbi, morajo poznati pravila dominantne skupine v družbi, tej kulturi so iz-
postavljeni v medijih, šoli, medtem ko ima dominantna kultura le malo pritiska za spo-
znavanje manjšinskih kultur in je malo izpostavljena manjšinskim skupinam. Tudi v inte-
griranih okoljih so socialna pravila postavljena s strani dominantne kulture. To lahko po-
jasni, da manjšinski otroci osvojijo vedenje in norme dominantne kulture belopoltih prej
kot obratno (podobno kaže tudi razvoj spolno tipičnega vedenja, ko deklice prej osvojijo
tipične značilnosti fantovskega vedenja kot obratno). Narodnostno identiteto prej osvoji-
jo belopolti otroci kot temnopolti, morda zato, ker se temnopolti prej identificirajo z do-
minantno skupino kot s svojo, kar se kaže v nejasni etnični identiteti in posledično kasnej-
ši pridobitvi točne etnične identifikacije. Poleg tega pa je njihova identiteta podcenjena s
strani dominantne kulture. Ko ti otroci razvijejo rasno konstantnost, se »morajo« tudi
identificirati s svojo podcenjeno skupino. Tedaj tudi kažejo pospešeno naraščanje prefe-
renc do lastne rasne skupine.
Tudi evropske študije kažejo podobno, da otroci že pri 6. letih prepoznajo svojo naro-
dnostno pripadnost. Otroci v Švici že pri petih letih poznajo ime države in imenujejo svo-
jo narodnost; do 10. oz. 11. leta imajo težave z razumevanjem, da so Ženevčani in Švicarji
hkrati (Piaget in Weil, 1951, v Barrett, 2007). 6- do 11-letni škotski otroci so se samoopre-
delili po spolu, le redko po narodnosti (Jahoda, 1963, v Barrett, 2007); v prisilni izbiri pa
se je večina 6-letnih, skoraj vsi 8- do 9-letni in vsi 10- do 11-letni opredelili po narodnosti
ali državi. V mednarodni raziskavi v desetih državah so se 6-, 10- in 14-letni otroci najpo-
gosteje samoopredelili po spolu, kot človek, šolar, otrok, po državi, narodnosti, regiji, reli-
giji, rasi pa redkeje (Lambret in Klineberg, 1967, v Barrett, 2007). V samoopredelitvah je
bilo malo razlik med državami, pa tudi malo starostnih razlik.
Podobno se je pokazalo v nedavnih projektih o razvoju narodnosti med otroci, CHO-
ONGE in NERID (Barrett in dr., 2007). 6-, 9-, 12- in 15-letni otroci iz Zahodne Evrope
in bivših sovjetskih republik so izbrali vsaj en narodnostni ali državni opis zase, že 6-letni
pa so prepoznali vsaj eno narodnostno skupino. Merili so tudi moč narodnostne identi-
fikacije in sicer tako, da so otroci izmed več opisov (država, narodnost, spol, starost, kraj)
izbirali po vrsti po enega, ki jih najbolje opredeli (tako so rangirali vse opise). V različnih
državah so otroci pokazali različne razvojne vzorce: a) že pri 6. letih je narodnost ali dr-
žava zelo pomembna, potem se s starostjo ne spreminja več (v Angliji, Kataloniji, Baskiji,
Španiji, Italiji, Rusiji, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu); b) narodnost postaja pomembna
2002). V socializaciji otrok iz etničnih manjšin gre za pridobivanje najmanj dveh etničnih
identifikacij – dominantne kulture in svoje etnične kulture. Z namenom, da bi bili kom-
petentni v družbi, morajo poznati pravila dominantne skupine v družbi, tej kulturi so iz-
postavljeni v medijih, šoli, medtem ko ima dominantna kultura le malo pritiska za spo-
znavanje manjšinskih kultur in je malo izpostavljena manjšinskim skupinam. Tudi v inte-
griranih okoljih so socialna pravila postavljena s strani dominantne kulture. To lahko po-
jasni, da manjšinski otroci osvojijo vedenje in norme dominantne kulture belopoltih prej
kot obratno (podobno kaže tudi razvoj spolno tipičnega vedenja, ko deklice prej osvojijo
tipične značilnosti fantovskega vedenja kot obratno). Narodnostno identiteto prej osvoji-
jo belopolti otroci kot temnopolti, morda zato, ker se temnopolti prej identificirajo z do-
minantno skupino kot s svojo, kar se kaže v nejasni etnični identiteti in posledično kasnej-
ši pridobitvi točne etnične identifikacije. Poleg tega pa je njihova identiteta podcenjena s
strani dominantne kulture. Ko ti otroci razvijejo rasno konstantnost, se »morajo« tudi
identificirati s svojo podcenjeno skupino. Tedaj tudi kažejo pospešeno naraščanje prefe-
renc do lastne rasne skupine.
Tudi evropske študije kažejo podobno, da otroci že pri 6. letih prepoznajo svojo naro-
dnostno pripadnost. Otroci v Švici že pri petih letih poznajo ime države in imenujejo svo-
jo narodnost; do 10. oz. 11. leta imajo težave z razumevanjem, da so Ženevčani in Švicarji
hkrati (Piaget in Weil, 1951, v Barrett, 2007). 6- do 11-letni škotski otroci so se samoopre-
delili po spolu, le redko po narodnosti (Jahoda, 1963, v Barrett, 2007); v prisilni izbiri pa
se je večina 6-letnih, skoraj vsi 8- do 9-letni in vsi 10- do 11-letni opredelili po narodnosti
ali državi. V mednarodni raziskavi v desetih državah so se 6-, 10- in 14-letni otroci najpo-
gosteje samoopredelili po spolu, kot človek, šolar, otrok, po državi, narodnosti, regiji, reli-
giji, rasi pa redkeje (Lambret in Klineberg, 1967, v Barrett, 2007). V samoopredelitvah je
bilo malo razlik med državami, pa tudi malo starostnih razlik.
Podobno se je pokazalo v nedavnih projektih o razvoju narodnosti med otroci, CHO-
ONGE in NERID (Barrett in dr., 2007). 6-, 9-, 12- in 15-letni otroci iz Zahodne Evrope
in bivših sovjetskih republik so izbrali vsaj en narodnostni ali državni opis zase, že 6-letni
pa so prepoznali vsaj eno narodnostno skupino. Merili so tudi moč narodnostne identi-
fikacije in sicer tako, da so otroci izmed več opisov (država, narodnost, spol, starost, kraj)
izbirali po vrsti po enega, ki jih najbolje opredeli (tako so rangirali vse opise). V različnih
državah so otroci pokazali različne razvojne vzorce: a) že pri 6. letih je narodnost ali dr-
žava zelo pomembna, potem se s starostjo ne spreminja več (v Angliji, Kataloniji, Baskiji,
Španiji, Italiji, Rusiji, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu); b) narodnost postaja pomembna
