Page 26 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 26
e skupine pozitivnejše v primerjalnem kontekstu, primerjalnim skupinam pa pripisu-
jejo bolj negativne atribute (Haslam, Oakes, Turner in McGarthy, 1995; Hopkins, Re-
gan in Abell, 1997). Tudi pri otrocih se je pri spolnih stereotipih pokazala razlika v vse-
bini stereotipov, ki so jih pripisovali spoloma v primerjalnem kontekstu ali tedaj, ko so jih
(moške ali ženske) opisovali samostojno (Sani in Bennett, 2001; Sani, Bennett, Mullally
in McPherson, 2003).
Te študije kažejo, da imajo že 5- do 6-letni otroci stereotipe o skupinah ljudi posame-
znih narodov oz. držav. Vsebina stereotipov se razlikuje med posameznimi narodnimi sku-
pinami. S starostjo otroci navajajo bolj natančne opise razlikovalnih značilnosti narodno-
stnih skupin. Zaznana variabilnost narodnostnih skupin narašča s starostjo. Vsebina stere-
otipov o določeni narodnostni skupini je skladna med otroci v isti državi in med državami.
Dejavniki, ki jih otroci prepoznajo kot izvor narodnostne
pripadnosti
Carrington in Short (1995, 1996, 2000, v Barrett, 2007) so intervjuvali 8- do 12-le-
tne otroke iz Anglije, Škotske in Amerike o tem, kaj opredeli narodnost nekoga. Angleži
so najpogosteje kot kriterij navedli državo rojstva, nato materni jezik, nato državo, kjer ži-
viš, nazadnje državo rojstva staršev ali starih staršev. Američani so kot najpogostejši krite-
rij navedli državo rojstva, državo bivanja in nato državljanstvo. Otroci iz različnih držav
so navajali tudi različne kriterije za spremembo narodnosti posameznika: Angleži so na-
vedli spremembo države bivanja in spremembo jezika, Američani tudi državo bivanja, je-
zik pa so le redko omenili.
V drugi študiji so 6- do 12-letni angleški in škotski otroci parno primerjali izjave, ki
omenjajo rojstvo, jezik, vero, raso, glede na to, kaj bolj opredeli Angleža oz. Škota (Pen-
ny, Barrett in Lyons, 2001, v Barrett, 2007). Ne starostne ne narodnostne razlike se niso
pokazale. Že 6-–letni so sistematično opredelili narodnostno pripadnost, kar kaže na to,
da imajo konstruirane naivne teorije dejavnikov, ki opredelijo pripadnost narodnostnim
skupinam. Najpomembnejši dejavnik je bila država rojstva, nato materni jezik, nato na-
rodnost staršev, nato država, kjer živiš, na zadnjih mestih pa vera in rasa. Avtorji menijo,
da etnična in verska pripadnost nista relevantna dejavnika za angleško govoreče otroke.
Podobno študijo so izvedli med manjšinskimi in večinskimi otroci v Walesu, ki so jih
spraševali, kaj pomeni biti Valižan (Scourfield in Davies, 2003, 2005, v Barrett, 2007).
Valižansko narodnost konstruirajo glede na kraj, kjer si rojen, jezik in narodnost staršev. V
bolj homogenih šolah so bili otroci bolj inkluzivni do manjšine, kar so opravičevali s tem,
da so tudi oni Valižani (čeprav niso), kot v narodnostno bolj raznolikih šolah. Manjšinski
jejo bolj negativne atribute (Haslam, Oakes, Turner in McGarthy, 1995; Hopkins, Re-
gan in Abell, 1997). Tudi pri otrocih se je pri spolnih stereotipih pokazala razlika v vse-
bini stereotipov, ki so jih pripisovali spoloma v primerjalnem kontekstu ali tedaj, ko so jih
(moške ali ženske) opisovali samostojno (Sani in Bennett, 2001; Sani, Bennett, Mullally
in McPherson, 2003).
Te študije kažejo, da imajo že 5- do 6-letni otroci stereotipe o skupinah ljudi posame-
znih narodov oz. držav. Vsebina stereotipov se razlikuje med posameznimi narodnimi sku-
pinami. S starostjo otroci navajajo bolj natančne opise razlikovalnih značilnosti narodno-
stnih skupin. Zaznana variabilnost narodnostnih skupin narašča s starostjo. Vsebina stere-
otipov o določeni narodnostni skupini je skladna med otroci v isti državi in med državami.
Dejavniki, ki jih otroci prepoznajo kot izvor narodnostne
pripadnosti
Carrington in Short (1995, 1996, 2000, v Barrett, 2007) so intervjuvali 8- do 12-le-
tne otroke iz Anglije, Škotske in Amerike o tem, kaj opredeli narodnost nekoga. Angleži
so najpogosteje kot kriterij navedli državo rojstva, nato materni jezik, nato državo, kjer ži-
viš, nazadnje državo rojstva staršev ali starih staršev. Američani so kot najpogostejši krite-
rij navedli državo rojstva, državo bivanja in nato državljanstvo. Otroci iz različnih držav
so navajali tudi različne kriterije za spremembo narodnosti posameznika: Angleži so na-
vedli spremembo države bivanja in spremembo jezika, Američani tudi državo bivanja, je-
zik pa so le redko omenili.
V drugi študiji so 6- do 12-letni angleški in škotski otroci parno primerjali izjave, ki
omenjajo rojstvo, jezik, vero, raso, glede na to, kaj bolj opredeli Angleža oz. Škota (Pen-
ny, Barrett in Lyons, 2001, v Barrett, 2007). Ne starostne ne narodnostne razlike se niso
pokazale. Že 6-–letni so sistematično opredelili narodnostno pripadnost, kar kaže na to,
da imajo konstruirane naivne teorije dejavnikov, ki opredelijo pripadnost narodnostnim
skupinam. Najpomembnejši dejavnik je bila država rojstva, nato materni jezik, nato na-
rodnost staršev, nato država, kjer živiš, na zadnjih mestih pa vera in rasa. Avtorji menijo,
da etnična in verska pripadnost nista relevantna dejavnika za angleško govoreče otroke.
Podobno študijo so izvedli med manjšinskimi in večinskimi otroci v Walesu, ki so jih
spraševali, kaj pomeni biti Valižan (Scourfield in Davies, 2003, 2005, v Barrett, 2007).
Valižansko narodnost konstruirajo glede na kraj, kjer si rojen, jezik in narodnost staršev. V
bolj homogenih šolah so bili otroci bolj inkluzivni do manjšine, kar so opravičevali s tem,
da so tudi oni Valižani (čeprav niso), kot v narodnostno bolj raznolikih šolah. Manjšinski
