Page 22 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 22
a lahko vzbujajo ali posplošen občutek vrednosti naroda ali določeni narodni in držav-
ni simboli ali določeni dogodki v sedanjosti (mednarodne športne prireditve) ali zgodo-
vina naroda (bitke v vojnah). Socializacija v določeno narodno skupino poteka v procesu
dolgotrajnega razvoja narodnostne identitete, v katerem otrok postopno izgrajuje zapleten
sistem vednosti, prepričanj in čustev, vezanih na svoj narod in državo.
Pri spoznavanju narodnostne pripadnosti razlikujemo tri koncepte (Fishbein, 2002):
identiteto, zavest in preference. Narodnostna identiteta je posameznikov občutek pripa-
dnosti narodnostni skupini in pridobitev njenih vedenjskih vzorcev. Narodnostna zavest
je sposobnost razlikovanja med različnimi narodnostnimi skupinami. Narodnostna pre-
ferenca je pozitivnejše vrednotenje ali preferiranje ene narodnostne skupine nad drugo
(ponavadi svoje). Tudi z razvojnega vidika posameznik razvija spoznanja na vseh treh kon-
ceptualnih področjih, ki niso nujno medsebojno povezana oz. se ne razvijajo sočasno.
Razvoj skupinske identitete pri otrocih
Razvoj skupinske identitete so eksperimentalno preučevali med mlajšimi otroci. Stra-
yer in Trudel (1984, v Fishbein, 2002) sta preučevala odnose afiliativnosti in dominan-
tnosti med otroci starimi od 1 do 5 let (v dveh skupinah vsake starosti v vrtcu). Predpo-
stavila sta, da če se otroci obnašajo stabilno in sistematično na način, ki podpira socialno
kohezivnost, potem se obnašajo kot člani socialne skupine. To vedenje implicira, da ima-
jo izkušnjo skupinske identitete. Rezultati so pokazali, da otroci pred 3. letom ne funkci-
onirajo kot člani skupine, otroci med 3. in 5. letom pa da. Odnosi dominantnosti – števi-
lo konfliktov in prizadevanj za dominacijo v skupini – so bili pogostejši v skupinah 3-le-
tnikov kot kasneje, kar pomeni, da hierarhija dominantnosti še ne funkcionira učinkovito
kot pri 4- ali 5-letnikih. Afiliativni odnosi v skupinah 3- do 5-letnikov so pokazali trend
k pogostejšim afiliativnim interakcijam, usmerjenim k članom skupine z višjim statusom
kot nižjim. Podobno je tudi v skupinah primatov in odraslih ljudi, višji status prinese čla-
nom več pozornosti in afiliativnosti (Fishbein, 2002). Ti rezultati kažejo, da se skupin-
ska identiteta začne razvijati pri treh letih in je dobro razvita pri petih letih starosti. Sku-
pinske interakcije štiri- in petletnih otrok so si bolj podobne kot tiste pri mlajših otrocih.
Abramenkova (1983, v Fishbein, 2002) je v eksperimentu s 5 do 7 let starimi otroci, v
katerem so imeli v pogojih kooperativne ali individualne igre, paralelne igre nalogo, da za-
ščitijo vodjo skupine pred kaznijo. Ugotovitve so pokazale, da: a) humano stališče (tj. de-
lati za drugega tako kot zase) je pogostejše v kooperativnih pogojih kot pri paralelni igri;
b) skupina 6- do 7-letnih otrok kaže več humanega stališča in bolj stabilno kot skupina 5-
do 6-letnih. Ti rezultati kažejo, da se že 5-letni otroci zlahka identificirajo s skupino, ki je
ni simboli ali določeni dogodki v sedanjosti (mednarodne športne prireditve) ali zgodo-
vina naroda (bitke v vojnah). Socializacija v določeno narodno skupino poteka v procesu
dolgotrajnega razvoja narodnostne identitete, v katerem otrok postopno izgrajuje zapleten
sistem vednosti, prepričanj in čustev, vezanih na svoj narod in državo.
Pri spoznavanju narodnostne pripadnosti razlikujemo tri koncepte (Fishbein, 2002):
identiteto, zavest in preference. Narodnostna identiteta je posameznikov občutek pripa-
dnosti narodnostni skupini in pridobitev njenih vedenjskih vzorcev. Narodnostna zavest
je sposobnost razlikovanja med različnimi narodnostnimi skupinami. Narodnostna pre-
ferenca je pozitivnejše vrednotenje ali preferiranje ene narodnostne skupine nad drugo
(ponavadi svoje). Tudi z razvojnega vidika posameznik razvija spoznanja na vseh treh kon-
ceptualnih področjih, ki niso nujno medsebojno povezana oz. se ne razvijajo sočasno.
Razvoj skupinske identitete pri otrocih
Razvoj skupinske identitete so eksperimentalno preučevali med mlajšimi otroci. Stra-
yer in Trudel (1984, v Fishbein, 2002) sta preučevala odnose afiliativnosti in dominan-
tnosti med otroci starimi od 1 do 5 let (v dveh skupinah vsake starosti v vrtcu). Predpo-
stavila sta, da če se otroci obnašajo stabilno in sistematično na način, ki podpira socialno
kohezivnost, potem se obnašajo kot člani socialne skupine. To vedenje implicira, da ima-
jo izkušnjo skupinske identitete. Rezultati so pokazali, da otroci pred 3. letom ne funkci-
onirajo kot člani skupine, otroci med 3. in 5. letom pa da. Odnosi dominantnosti – števi-
lo konfliktov in prizadevanj za dominacijo v skupini – so bili pogostejši v skupinah 3-le-
tnikov kot kasneje, kar pomeni, da hierarhija dominantnosti še ne funkcionira učinkovito
kot pri 4- ali 5-letnikih. Afiliativni odnosi v skupinah 3- do 5-letnikov so pokazali trend
k pogostejšim afiliativnim interakcijam, usmerjenim k članom skupine z višjim statusom
kot nižjim. Podobno je tudi v skupinah primatov in odraslih ljudi, višji status prinese čla-
nom več pozornosti in afiliativnosti (Fishbein, 2002). Ti rezultati kažejo, da se skupin-
ska identiteta začne razvijati pri treh letih in je dobro razvita pri petih letih starosti. Sku-
pinske interakcije štiri- in petletnih otrok so si bolj podobne kot tiste pri mlajših otrocih.
Abramenkova (1983, v Fishbein, 2002) je v eksperimentu s 5 do 7 let starimi otroci, v
katerem so imeli v pogojih kooperativne ali individualne igre, paralelne igre nalogo, da za-
ščitijo vodjo skupine pred kaznijo. Ugotovitve so pokazale, da: a) humano stališče (tj. de-
lati za drugega tako kot zase) je pogostejše v kooperativnih pogojih kot pri paralelni igri;
b) skupina 6- do 7-letnih otrok kaže več humanega stališča in bolj stabilno kot skupina 5-
do 6-letnih. Ti rezultati kažejo, da se že 5-letni otroci zlahka identificirajo s skupino, ki je
