Page 201 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 201
ne učinke na izoblikovanje socialnih stališč, medosebno razumevanje in politično iden-
titeto mladostnikov (npr. Flanagan, 1998; Gril, 2007; Yates in Youniss, 1998).
Negativno zvezo med udejstvovanjem in rasnimi stališči mladostnikov lahko poja-
snimo tudi z družbenimi okoliščinami v Sloveniji, ki je rasno skoraj povsem homogena
družba in so stiki med različnimi rasami precej redki. Tako rasni predsodki mladih, kljub
njihovim izkušnjam z javnim delovanjem, ostajajo nespremenjeni. Študije med otroci in
mlajšimi mladostniki v Ameriki namreč kažejo, da interakcije z vrstniki iz določene druž-
bene skupine zmanjšujejo predsodke in diskriminacijo do njih, vendar se ta sprememba v
stališčih ne prenaša na njihova stališča do ljudi iz drugih skupin, do katerih ostajajo nena-
klonjeni ali jih celo zavračajo (Fishbein, 2002).
Ta rezultat pa vzpostavlja negativno konotacijo javnega delovanja mladih v Sloveni-
ji. Kaže namreč na to, da so mladi z rasnimi predsodki (morda tudi s predsodki do ka-
terih drugih, določenih manjšinskih narodnostnih skupin, ki se v tej raziskavi niso izra-
zili, ker smo mladostnike spraševali po njihovih stališčih do drugih narodnosti nasploh,
ne do specifičnih narodnostnih skupin) pogosteje motivirani za javno delovanje, četudi
je to le na ravni izražanja lastnega mnenja. Sicer pa javno delovanje in družbena ter poli-
tična vprašanja slovenskih mladostnikov v splošnem ne zanimajo (glede na podatke razi-
skave Mladina 2000 in 2010). Morda tudi zato ne, ker nimajo izoblikovanih socialnih in
političnih stališč, za uveljavljanje katerih bi si prizadevali skozi javno udejstvovanje? Za-
skrbljujoč je pogled na slovensko družbo v prihodnosti, če si mlade generacije ne bodo več
prizadevale za socialno pravičnost in enakost med ljudmi različnih družbenih skupin.
Zmanjševanje etnične diskriminacije v šoli
Zaznavanje etnične diskriminacije v šoli med mladostniki se povezuje tako s kultu-
ro šole kot razredno klimo, pa tudi z izkušnjami javnega delovanja. Participativna kultu-
ra šole se zelo nizko pozitivno povezuje z zaznano vključenostjo učencev/dijakov v šoli gle-
de na njihovo narodnost (r = 0,121; p = 0,000). Elitistična kultura šole se tudi nizko, a ne-
gativno povezuje z zaznano vključenostjo učencev v šoli glede na njihovo narodnost (r =
-0,128; p = 0,000) in njihovo sprejetost (r = -0,170; p = 0,000). Učenci in dijaki, ki pri-
hajajo iz šol z višjo stopnjo vključevanja in sodelovanja ter enakosti med učenci, se počuti-
jo bolj vključeni in manj izključeni iz dejavnosti zaradi svoje narodnostne pripadnosti. Na
šolah, kjer je višja stopnja razlikovanja in neenake možnosti za vse učence, pa se počutijo
bolj zavrnjeni s strani vrstnikov in učiteljev oz. profesorjev. Zagotavljanje enakih možno-
sti in participacije učencev pri sooblikovanju šolskih dejavnosti torej spodbuja medseboj-
no sprejemanje, naklonjenost in vključevanje učencev različnih narodnosti, kar se kaže v
titeto mladostnikov (npr. Flanagan, 1998; Gril, 2007; Yates in Youniss, 1998).
Negativno zvezo med udejstvovanjem in rasnimi stališči mladostnikov lahko poja-
snimo tudi z družbenimi okoliščinami v Sloveniji, ki je rasno skoraj povsem homogena
družba in so stiki med različnimi rasami precej redki. Tako rasni predsodki mladih, kljub
njihovim izkušnjam z javnim delovanjem, ostajajo nespremenjeni. Študije med otroci in
mlajšimi mladostniki v Ameriki namreč kažejo, da interakcije z vrstniki iz določene druž-
bene skupine zmanjšujejo predsodke in diskriminacijo do njih, vendar se ta sprememba v
stališčih ne prenaša na njihova stališča do ljudi iz drugih skupin, do katerih ostajajo nena-
klonjeni ali jih celo zavračajo (Fishbein, 2002).
Ta rezultat pa vzpostavlja negativno konotacijo javnega delovanja mladih v Sloveni-
ji. Kaže namreč na to, da so mladi z rasnimi predsodki (morda tudi s predsodki do ka-
terih drugih, določenih manjšinskih narodnostnih skupin, ki se v tej raziskavi niso izra-
zili, ker smo mladostnike spraševali po njihovih stališčih do drugih narodnosti nasploh,
ne do specifičnih narodnostnih skupin) pogosteje motivirani za javno delovanje, četudi
je to le na ravni izražanja lastnega mnenja. Sicer pa javno delovanje in družbena ter poli-
tična vprašanja slovenskih mladostnikov v splošnem ne zanimajo (glede na podatke razi-
skave Mladina 2000 in 2010). Morda tudi zato ne, ker nimajo izoblikovanih socialnih in
političnih stališč, za uveljavljanje katerih bi si prizadevali skozi javno udejstvovanje? Za-
skrbljujoč je pogled na slovensko družbo v prihodnosti, če si mlade generacije ne bodo več
prizadevale za socialno pravičnost in enakost med ljudmi različnih družbenih skupin.
Zmanjševanje etnične diskriminacije v šoli
Zaznavanje etnične diskriminacije v šoli med mladostniki se povezuje tako s kultu-
ro šole kot razredno klimo, pa tudi z izkušnjami javnega delovanja. Participativna kultu-
ra šole se zelo nizko pozitivno povezuje z zaznano vključenostjo učencev/dijakov v šoli gle-
de na njihovo narodnost (r = 0,121; p = 0,000). Elitistična kultura šole se tudi nizko, a ne-
gativno povezuje z zaznano vključenostjo učencev v šoli glede na njihovo narodnost (r =
-0,128; p = 0,000) in njihovo sprejetost (r = -0,170; p = 0,000). Učenci in dijaki, ki pri-
hajajo iz šol z višjo stopnjo vključevanja in sodelovanja ter enakosti med učenci, se počuti-
jo bolj vključeni in manj izključeni iz dejavnosti zaradi svoje narodnostne pripadnosti. Na
šolah, kjer je višja stopnja razlikovanja in neenake možnosti za vse učence, pa se počutijo
bolj zavrnjeni s strani vrstnikov in učiteljev oz. profesorjev. Zagotavljanje enakih možno-
sti in participacije učencev pri sooblikovanju šolskih dejavnosti torej spodbuja medseboj-
no sprejemanje, naklonjenost in vključevanje učencev različnih narodnosti, kar se kaže v
