Page 195 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 195
kulturo, kjer so učenci vključeni kot enakovredni partnerji v sooblikovanje dejavnosti
na šoli in kjer se spodbuja medsebojna odzivnost in upoštevanje vzpostavljenih pravil ve-
denja in skupnih norm.
Ta načelna naklonjenost učiteljev enakopravnemu vključevanju učencev in skupnemu
sooblikovanju dejavnosti v šoli se odraža tudi v njihovih vsakdanjih praksah poučevanja.
Njihova stališča do multikulturalizma se zmerno visoko pozitivno povezujejo s pogosto-
stjo aktivnega pouka, ki ga izvajajo (r = 0,445; p = 0,000), ta pa se zmerno visoko pozitiv-
no povezuje s pogostostjo spoznavanja družbenih razlik pri pouku (r = 0,462; p = 0,000).
Slednja se nizko pozitivno povezuje s stališči do razvijanja spretnosti aktivnega državljan-
stva v šoli (r = 0,309; p = 0,004). Učitelji, ki menijo, da je potrebno v šoli omogočiti ra-
zvoj različnih kulturnih identitet in med učenci razvijati strpnost, svoja stališča udejanja-
jo tako, da učence spodbujajo k prevzemanju aktivnejše vloge v učnem procesu. Aktivne
metode poučevanja uporabljajo tudi za obravnavanje medkulturnih razlik in spodbujanje
strpnosti do različnih med učenci in njihovo medsebojno sprejemanje. Tako učitelji udeja-
njajo tudi svoja stališča do učenja spretnosti aktivnega državljanstva v šoli.
Učiteljska stališča do medkulturnih odnosov in aktivnega državljanstva pa so pove-
zana tudi s strukturo in klimo razredov, ki jih poučujejo. Učitelji, ki poučujejo v razredih,
kjer zaznavajo višjo stopnjo tekmovalnosti med učenci, izražajo bolj pozitivna stališča do
segregacije v medkulturnem izobraževanju (korelacija je nizka pozitivna, r = 0,223; p =
0,014). Na šolah, kjer so razredi narodnostno bolj raznoliki, učitelji poročajo o nižji sto-
pnji participativne kulture šole (r = -,180; p = ,043) in manjši odzivnosti na kršitve norm
(r = -,351; p = ,000). V navezavi na predhodne ugotovitve lahko sklepamo, da so participa-
torne prakse, ki učence vzgajajo za strpnejše medkulturne odnose, pogostejše v narodno-
stno bolj homogenih, medsebojno povezanih in kohezivnih razredih osnovnih šol.
Participatorne prakse profesorjev v srednji šoli
Poročila profesorjev srednjih šol kažejo nekoliko drugačno sliko vzgoje za medkul-
turne odnose in aktivno državljanstvo. Pri profesorjih v srednji šoli se le ena komponenta
kulture šole, odzivnost na kršitve norm, povezuje z obema komponentama stališč do med-
kulturnih odnosov: z naklonjenostjo multikulturalizmu nizko pozitivno (r = 0,217; p =
0,002) in naklonjenostjo segregaciji zelo nizko negativno (r = -0,141; p = 0,049). Stališča
do segregacije v medkulturnih odnosih se nizko pozitivno povezujejo z zaznavanjem tek-
movalnosti v medosebnih odnosih v razredu (r = 0,287; p = 0,000), medtem ko se tekmo-
valnost nizko negativno povezuje s stališči do multikulturalizma (r = -0,235; p = 0,001).
Ta pa se nizko pozitivno povezujejo z zaznavanjem sodelovalnosti v medosebnih odno-
na šoli in kjer se spodbuja medsebojna odzivnost in upoštevanje vzpostavljenih pravil ve-
denja in skupnih norm.
Ta načelna naklonjenost učiteljev enakopravnemu vključevanju učencev in skupnemu
sooblikovanju dejavnosti v šoli se odraža tudi v njihovih vsakdanjih praksah poučevanja.
Njihova stališča do multikulturalizma se zmerno visoko pozitivno povezujejo s pogosto-
stjo aktivnega pouka, ki ga izvajajo (r = 0,445; p = 0,000), ta pa se zmerno visoko pozitiv-
no povezuje s pogostostjo spoznavanja družbenih razlik pri pouku (r = 0,462; p = 0,000).
Slednja se nizko pozitivno povezuje s stališči do razvijanja spretnosti aktivnega državljan-
stva v šoli (r = 0,309; p = 0,004). Učitelji, ki menijo, da je potrebno v šoli omogočiti ra-
zvoj različnih kulturnih identitet in med učenci razvijati strpnost, svoja stališča udejanja-
jo tako, da učence spodbujajo k prevzemanju aktivnejše vloge v učnem procesu. Aktivne
metode poučevanja uporabljajo tudi za obravnavanje medkulturnih razlik in spodbujanje
strpnosti do različnih med učenci in njihovo medsebojno sprejemanje. Tako učitelji udeja-
njajo tudi svoja stališča do učenja spretnosti aktivnega državljanstva v šoli.
Učiteljska stališča do medkulturnih odnosov in aktivnega državljanstva pa so pove-
zana tudi s strukturo in klimo razredov, ki jih poučujejo. Učitelji, ki poučujejo v razredih,
kjer zaznavajo višjo stopnjo tekmovalnosti med učenci, izražajo bolj pozitivna stališča do
segregacije v medkulturnem izobraževanju (korelacija je nizka pozitivna, r = 0,223; p =
0,014). Na šolah, kjer so razredi narodnostno bolj raznoliki, učitelji poročajo o nižji sto-
pnji participativne kulture šole (r = -,180; p = ,043) in manjši odzivnosti na kršitve norm
(r = -,351; p = ,000). V navezavi na predhodne ugotovitve lahko sklepamo, da so participa-
torne prakse, ki učence vzgajajo za strpnejše medkulturne odnose, pogostejše v narodno-
stno bolj homogenih, medsebojno povezanih in kohezivnih razredih osnovnih šol.
Participatorne prakse profesorjev v srednji šoli
Poročila profesorjev srednjih šol kažejo nekoliko drugačno sliko vzgoje za medkul-
turne odnose in aktivno državljanstvo. Pri profesorjih v srednji šoli se le ena komponenta
kulture šole, odzivnost na kršitve norm, povezuje z obema komponentama stališč do med-
kulturnih odnosov: z naklonjenostjo multikulturalizmu nizko pozitivno (r = 0,217; p =
0,002) in naklonjenostjo segregaciji zelo nizko negativno (r = -0,141; p = 0,049). Stališča
do segregacije v medkulturnih odnosih se nizko pozitivno povezujejo z zaznavanjem tek-
movalnosti v medosebnih odnosih v razredu (r = 0,287; p = 0,000), medtem ko se tekmo-
valnost nizko negativno povezuje s stališči do multikulturalizma (r = -0,235; p = 0,001).
Ta pa se nizko pozitivno povezujejo z zaznavanjem sodelovalnosti v medosebnih odno-
