Page 192 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 192
i je učinek trajal še po devetih mesecih. Metaštudija zmanjševanja rasnih predsodkov
in diskriminacije (Pettigrew in Tropp, 2000) je pokazala tudi na generalizirane pozitiv-
ne učinke na drugo populacijo pripadnikov druge rase, vendar ne poročata o dolgotraj-
nih učinkih.
Vloga šole v razvoju narodnostne identitete otrok in stališč
do drugih narodnostnih skupin
Šola lahko na več različnih načinov spodbuja zavedanje in vrednotenje značilnosti na-
rodnih skupin: a) z neposrednim poučevanjem (pri jezikih, zgodovini, geografiji, drža-
vljanski vzgoji se posredujejo informacije o značilnostih in kulturi svoje in drugih držav
ter narodov); b) skozi etnocentrična stališča, prisotna v kurikulu in učbenikih; c) skozi
vsakodnevne prakse, značilne za svojo kulturo.
Raziskave vloge šole pri poznavanju narodov pri otrocih in stališča do narodnostnih
skupin so pokazale (pregled v Barrett, 2007), da neposredno poučevanje preskrbi otro-
ke z informacijami o zgodovini, kulturni dediščini, emblemih in vrednotah svojega naro-
da in države. Vendar so otroci v različnih državah izpostavljeni različnim modelom naro-
dnih vrednot, zaradi česar pridobijo specifično pojmovanje naroda, značilno za svoj na-
rod. Otroci se ne učijo nujno kulturno dominantnih predstav in interpretacij o zgodovin-
skih izvorih lastne države ali naroda, niti se naučenih predstav in interpretacij o narodu
ne držijo vsi oz. jih ne zavračajo vsi otroci. Etnocentrična stališča v učbenikih in kurikulu
predstavljajo pristrane interpretacije o svojem narodu, ki pri otrocih spodbudijo pozitiv-
no vrednotenje lastnega naroda in oblikujejo pristrane predstave o lastnem narodu in dr-
žavi. Skozi kulturno specifične vsakdanje prakse v šoli otroci osvajajo prevladujoče norme
in pravila svoje narodne kulture, jih prakticirajo in internalizirajo.
V socializaciji strpnosti je pomembno vzpodbujati empatijo do drugih, ki se v zgodnji
adolescenci razvije v sočustvovanje s prizadetimi skupinami (po Hoffman, 2000). Empa-
tija in socialna odgovornost sta tudi osrednji vrednoti družbenega udejstvovanja v sku-
pnosti. Sočustvovanje odraža odprtost do drugih in skrb za druge, kar je nasprotna vre-
dnostna usmerjenost od vrednot lastnih interesov (Schwartz, 1996). To se je pokazalo
tudi v raziskavah; npr. med srednješolci in študenti v ZDA se poudarjanje lastnega interesa
povezuje z bolj negativnimi stereotipi do afriških Američanov (Katz in Hass, 1988), z ne-
gativnimi stališči do tujcev med nemškimi študenti (Boehnke, Hagan in Hefler, 1998) in
s protiimigrantskimi stališči med ameriško mladino (Flanagan in Gallay, 1999); študentje
s sebičnimi in materialističnimi vrednotami manj verjamejo, da so ljudje v splošnem pra-
vični, pripravljeni pomagati in zaupljivi (Rahn in Transue, 1998).
in diskriminacije (Pettigrew in Tropp, 2000) je pokazala tudi na generalizirane pozitiv-
ne učinke na drugo populacijo pripadnikov druge rase, vendar ne poročata o dolgotraj-
nih učinkih.
Vloga šole v razvoju narodnostne identitete otrok in stališč
do drugih narodnostnih skupin
Šola lahko na več različnih načinov spodbuja zavedanje in vrednotenje značilnosti na-
rodnih skupin: a) z neposrednim poučevanjem (pri jezikih, zgodovini, geografiji, drža-
vljanski vzgoji se posredujejo informacije o značilnostih in kulturi svoje in drugih držav
ter narodov); b) skozi etnocentrična stališča, prisotna v kurikulu in učbenikih; c) skozi
vsakodnevne prakse, značilne za svojo kulturo.
Raziskave vloge šole pri poznavanju narodov pri otrocih in stališča do narodnostnih
skupin so pokazale (pregled v Barrett, 2007), da neposredno poučevanje preskrbi otro-
ke z informacijami o zgodovini, kulturni dediščini, emblemih in vrednotah svojega naro-
da in države. Vendar so otroci v različnih državah izpostavljeni različnim modelom naro-
dnih vrednot, zaradi česar pridobijo specifično pojmovanje naroda, značilno za svoj na-
rod. Otroci se ne učijo nujno kulturno dominantnih predstav in interpretacij o zgodovin-
skih izvorih lastne države ali naroda, niti se naučenih predstav in interpretacij o narodu
ne držijo vsi oz. jih ne zavračajo vsi otroci. Etnocentrična stališča v učbenikih in kurikulu
predstavljajo pristrane interpretacije o svojem narodu, ki pri otrocih spodbudijo pozitiv-
no vrednotenje lastnega naroda in oblikujejo pristrane predstave o lastnem narodu in dr-
žavi. Skozi kulturno specifične vsakdanje prakse v šoli otroci osvajajo prevladujoče norme
in pravila svoje narodne kulture, jih prakticirajo in internalizirajo.
V socializaciji strpnosti je pomembno vzpodbujati empatijo do drugih, ki se v zgodnji
adolescenci razvije v sočustvovanje s prizadetimi skupinami (po Hoffman, 2000). Empa-
tija in socialna odgovornost sta tudi osrednji vrednoti družbenega udejstvovanja v sku-
pnosti. Sočustvovanje odraža odprtost do drugih in skrb za druge, kar je nasprotna vre-
dnostna usmerjenost od vrednot lastnih interesov (Schwartz, 1996). To se je pokazalo
tudi v raziskavah; npr. med srednješolci in študenti v ZDA se poudarjanje lastnega interesa
povezuje z bolj negativnimi stereotipi do afriških Američanov (Katz in Hass, 1988), z ne-
gativnimi stališči do tujcev med nemškimi študenti (Boehnke, Hagan in Hefler, 1998) in
s protiimigrantskimi stališči med ameriško mladino (Flanagan in Gallay, 1999); študentje
s sebičnimi in materialističnimi vrednotami manj verjamejo, da so ljudje v splošnem pra-
vični, pripravljeni pomagati in zaupljivi (Rahn in Transue, 1998).
