Page 193 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 193
Prakticiranje vrednot strpnosti in enakosti v medsebojnih interakcijah je pomembno
pri razvoju družbene odgovornosti med mladimi in spodbujanju družbenega udejstvova-
nja mladih, prav tako pa tudi pri spodbujanju strpnosti in zmanjševanju predsodkov in
diskriminacij do drugih narodnostnih skupin. To potrjujejo tudi nekatere raziskave. Ek-
sperimentalna študija je pokazala, da se posamezniki z višjimi narodnostnimi predsod-
ki pogosteje izogibajo interakcijam s pripadniki drugih skupin; izogibanje stikom pa upa-
de, če so v interakcijah poudarjene norme enakosti (Wyer, 2010). Prepričanja mladostni-
kov (stari med 11 in 18 let), da so ZDA družba enakih možnosti, so se negativno povezo-
vala z izkušnjami diskriminacije (Flanagan, Syvertsen, Gill, Gallay in Cumsille, 2009).
Pogosteje so poročali o diskriminaciji mladostniki iz narodnostnih manjšin (najpogoste-
je afriški Američani in arabski Američani), med katerimi je bila tudi višja stopnja etnič-
ne pripadnosti in višja stopnja pripravljenosti za družbeno udejstvovanje, usmerjeno v za-
stopanje lastne narodnostne skupine. Afriški Američani so bili tudi bolj zavezani priza-
devanjem za izboljšanje rasnih odnosov kot evropski Američani. Narodnostna identiteta
manjšinskih mladostnikov (mehiških Američanov v 10. razredu) je višja, če imajo mlado-
stniki spodbude, usmerjene k enakosti in integraciji: ko zaznavajo, da v šoli participirajo v
dogodkih, ki razjasnjujejo in razgrajujejo stereotipe in so njihove dvojezične kompetence
sprejete kot prednost (Gonzales, 2009). Šolsko prilagajanje mladostnikov imigrantov (Vi-
etnamcev na Finskem), starih med 13 in 18 let, je uspešnejše v primeru stališč do integra-
cije kot pristopa v akulturaciji (pridobivanje spretnosti, potrebnih za participacijo v domi-
nantni kulturi skupaj z upoštevanjem tradicionalnih kulturnih vzorcev). Etnična identi-
teta se ni povezovala z osvajanjem novih kulturnih potez. Zaznana stopnja diskriminacije
se je zmanjševala, starševska podpora pa spodbujala prilagajanje na šolo (Liebkind, Jasin-
skaja-Lahti in Solheim, 2004).
Kot učinkovite prakse zmanjševanja predsodkov in diskriminacij se kažejo tudi pri-
merno strukturirani učni programi, ki poudarjajo pozitivne značilnosti posameznih kul-
turnih skupin, in s tem spodbujajo pozitivno samovrednotenje manjšinskih mladostnikov
in sprejemanje s strani drugih vrstnikov. Promoviranje različnih prednosti narodnostnih
manjšin v šoli, kot je kulturna identiteta, kolektivistična usmerjenost, ozaveščenost o ra-
sizmu in osvobodilni mladinski aktivizem, se je med mladostnicami afroameriške sku-
pnosti pozitivno povezovalo z višjim vrednotenjem vseh navedenih prednosti njihove na-
rodnostne skupine (Thomas, Davidson, McAdoo, 2008).
Primerne zunanje spodbude nediskriminatornega vedenja so se tudi izkazale za učin-
kovite pri zmanjševanju predsodkov. Notranja motivacija posameznikov, da se ne bi vedli
skladno s svojimi predsodki, zmanjšuje avtomatične in nadzorovane predsodke. Posame-
pri razvoju družbene odgovornosti med mladimi in spodbujanju družbenega udejstvova-
nja mladih, prav tako pa tudi pri spodbujanju strpnosti in zmanjševanju predsodkov in
diskriminacij do drugih narodnostnih skupin. To potrjujejo tudi nekatere raziskave. Ek-
sperimentalna študija je pokazala, da se posamezniki z višjimi narodnostnimi predsod-
ki pogosteje izogibajo interakcijam s pripadniki drugih skupin; izogibanje stikom pa upa-
de, če so v interakcijah poudarjene norme enakosti (Wyer, 2010). Prepričanja mladostni-
kov (stari med 11 in 18 let), da so ZDA družba enakih možnosti, so se negativno povezo-
vala z izkušnjami diskriminacije (Flanagan, Syvertsen, Gill, Gallay in Cumsille, 2009).
Pogosteje so poročali o diskriminaciji mladostniki iz narodnostnih manjšin (najpogoste-
je afriški Američani in arabski Američani), med katerimi je bila tudi višja stopnja etnič-
ne pripadnosti in višja stopnja pripravljenosti za družbeno udejstvovanje, usmerjeno v za-
stopanje lastne narodnostne skupine. Afriški Američani so bili tudi bolj zavezani priza-
devanjem za izboljšanje rasnih odnosov kot evropski Američani. Narodnostna identiteta
manjšinskih mladostnikov (mehiških Američanov v 10. razredu) je višja, če imajo mlado-
stniki spodbude, usmerjene k enakosti in integraciji: ko zaznavajo, da v šoli participirajo v
dogodkih, ki razjasnjujejo in razgrajujejo stereotipe in so njihove dvojezične kompetence
sprejete kot prednost (Gonzales, 2009). Šolsko prilagajanje mladostnikov imigrantov (Vi-
etnamcev na Finskem), starih med 13 in 18 let, je uspešnejše v primeru stališč do integra-
cije kot pristopa v akulturaciji (pridobivanje spretnosti, potrebnih za participacijo v domi-
nantni kulturi skupaj z upoštevanjem tradicionalnih kulturnih vzorcev). Etnična identi-
teta se ni povezovala z osvajanjem novih kulturnih potez. Zaznana stopnja diskriminacije
se je zmanjševala, starševska podpora pa spodbujala prilagajanje na šolo (Liebkind, Jasin-
skaja-Lahti in Solheim, 2004).
Kot učinkovite prakse zmanjševanja predsodkov in diskriminacij se kažejo tudi pri-
merno strukturirani učni programi, ki poudarjajo pozitivne značilnosti posameznih kul-
turnih skupin, in s tem spodbujajo pozitivno samovrednotenje manjšinskih mladostnikov
in sprejemanje s strani drugih vrstnikov. Promoviranje različnih prednosti narodnostnih
manjšin v šoli, kot je kulturna identiteta, kolektivistična usmerjenost, ozaveščenost o ra-
sizmu in osvobodilni mladinski aktivizem, se je med mladostnicami afroameriške sku-
pnosti pozitivno povezovalo z višjim vrednotenjem vseh navedenih prednosti njihove na-
rodnostne skupine (Thomas, Davidson, McAdoo, 2008).
Primerne zunanje spodbude nediskriminatornega vedenja so se tudi izkazale za učin-
kovite pri zmanjševanju predsodkov. Notranja motivacija posameznikov, da se ne bi vedli
skladno s svojimi predsodki, zmanjšuje avtomatične in nadzorovane predsodke. Posame-
