Page 188 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 188
asnjujejo nastali problem, kar kaže, da so pri presojanju solidarnosti zavzemali različ-
ne socialne perspektive. Argumentacije solidarnosti so se razlikovale glede na sprejemanje
oz. zavračanje le-te. Sprejemanje solidarnosti so utemeljevali z osebnimi potrebami, pripa-
dnostjo skupnosti in družbenimi normami, njeno zavračanje pa z materialnimi razlogi in
moralnostjo pomočnikov.
Soudeležbo pomoči potrebnih pri odločanju podpira večina mladostnikov. Razlike so
se pokazale glede na smer srednje šole (podpira jo več gimnazijcev). Večinoma so jo argu-
mentirali sklicujoč se na osebni položaj prosilcev pomoči in družbene norme. Argumenti
osnovnošolcev so bili pogosteje osnovani na normativnih pričakovanjih, argumenti dija-
kov pa so pogosteje izhajali iz zahtev skupnosti, v čemer bi lahko prepoznali odraz različ-
nega načina moralnega presojanja (3. oz. 4. stopnja po Kohlbergu).
Razumevanje pravice do soudeležbe pomoči potrebnih pri odločanju se je povezova-
lo s preferenčnim načinom reševanja problemov, izkušnjami javnega udejstvovanja, razre-
dno kohezivnostjo in participativno kulturo šole. Bolj naklonjeni skupinskemu reševanju
problemov so pogosteje soglašali z udeležbo pri iskanju rešitve tudi tistih, ki so izvor pro-
blema oz. na katere se rešitev nanaša. Prav tako so pogosteje soglašali tudi tisti, ki v razre-
du zaznavajo višjo stopnjo kohezivnosti in tisti, ki na svojih šolah zaznavajo višjo stopnjo
participativne kulture. Ti so soudeležbo pomoči potrebnih pri odločanju pogosteje ute-
meljevali s sklicevanjem na njihove individualne potrebe in norme skupnosti. Prav tako
tudi mladostniki, ki se pogosteje javno udejstvujejo.
Podporo pravici do izražanja lastnega mnenja, četudi je to žaljivo, je izrazila večina
mladostnikov; starejši pogosteje kot mlajši. Najpogosteje so jo argumentirali kot pravico
članov skupnosti ali pa so žaljivo izjavljanje označili za pogojno sprejemljivo. Ti dve kate-
goriji argumentov so pogosteje navajali starejši mladostniki, mlajši pa so se pogosteje osre-
dotočali na čustvene posledice takšnih izjav za druge. Podobna je bila tudi razlika v argu-
mentih v podporo in zavrnitev pravice do izrekanja žaljivih izjav.
Razumevanje pravice do izražanja žaljivega mnenja povezuje s preferenčnim načinom
reševanja težav v razredu, osebnimi izkušnjami javnega udejstvovanja in nižjo stopnjo eli-
tistične kulture šole. Mladostniki, ki preferirajo reševanje težav v skupini z neposrednim
sodelovanjem vseh, so pogosteje izrazili dvom v primernost žaljivega izjavljanja in ga tudi
pogosteje opravičevali z iskrenostjo, ki lahko pripelje do rešitve. Slednji argument so pogo-
steje navajali tudi mladostniki, ki na šolah zaznavajo nižjo stopnjo elitistične kulture (oz.
višjo stopnjo enakosti v medosebnih odnosih na šoli). Mladostniki, ki imajo več izkušenj
z javnim udejstvovanjem, so pravico do izražanja (tudi žaljivega) mnenja pogosteje argu-
mentirali glede na čustvene odzive posameznika ali njegovo moralnost.
ne socialne perspektive. Argumentacije solidarnosti so se razlikovale glede na sprejemanje
oz. zavračanje le-te. Sprejemanje solidarnosti so utemeljevali z osebnimi potrebami, pripa-
dnostjo skupnosti in družbenimi normami, njeno zavračanje pa z materialnimi razlogi in
moralnostjo pomočnikov.
Soudeležbo pomoči potrebnih pri odločanju podpira večina mladostnikov. Razlike so
se pokazale glede na smer srednje šole (podpira jo več gimnazijcev). Večinoma so jo argu-
mentirali sklicujoč se na osebni položaj prosilcev pomoči in družbene norme. Argumenti
osnovnošolcev so bili pogosteje osnovani na normativnih pričakovanjih, argumenti dija-
kov pa so pogosteje izhajali iz zahtev skupnosti, v čemer bi lahko prepoznali odraz različ-
nega načina moralnega presojanja (3. oz. 4. stopnja po Kohlbergu).
Razumevanje pravice do soudeležbe pomoči potrebnih pri odločanju se je povezova-
lo s preferenčnim načinom reševanja problemov, izkušnjami javnega udejstvovanja, razre-
dno kohezivnostjo in participativno kulturo šole. Bolj naklonjeni skupinskemu reševanju
problemov so pogosteje soglašali z udeležbo pri iskanju rešitve tudi tistih, ki so izvor pro-
blema oz. na katere se rešitev nanaša. Prav tako so pogosteje soglašali tudi tisti, ki v razre-
du zaznavajo višjo stopnjo kohezivnosti in tisti, ki na svojih šolah zaznavajo višjo stopnjo
participativne kulture. Ti so soudeležbo pomoči potrebnih pri odločanju pogosteje ute-
meljevali s sklicevanjem na njihove individualne potrebe in norme skupnosti. Prav tako
tudi mladostniki, ki se pogosteje javno udejstvujejo.
Podporo pravici do izražanja lastnega mnenja, četudi je to žaljivo, je izrazila večina
mladostnikov; starejši pogosteje kot mlajši. Najpogosteje so jo argumentirali kot pravico
članov skupnosti ali pa so žaljivo izjavljanje označili za pogojno sprejemljivo. Ti dve kate-
goriji argumentov so pogosteje navajali starejši mladostniki, mlajši pa so se pogosteje osre-
dotočali na čustvene posledice takšnih izjav za druge. Podobna je bila tudi razlika v argu-
mentih v podporo in zavrnitev pravice do izrekanja žaljivih izjav.
Razumevanje pravice do izražanja žaljivega mnenja povezuje s preferenčnim načinom
reševanja težav v razredu, osebnimi izkušnjami javnega udejstvovanja in nižjo stopnjo eli-
tistične kulture šole. Mladostniki, ki preferirajo reševanje težav v skupini z neposrednim
sodelovanjem vseh, so pogosteje izrazili dvom v primernost žaljivega izjavljanja in ga tudi
pogosteje opravičevali z iskrenostjo, ki lahko pripelje do rešitve. Slednji argument so pogo-
steje navajali tudi mladostniki, ki na šolah zaznavajo nižjo stopnjo elitistične kulture (oz.
višjo stopnjo enakosti v medosebnih odnosih na šoli). Mladostniki, ki imajo več izkušenj
z javnim udejstvovanjem, so pravico do izražanja (tudi žaljivega) mnenja pogosteje argu-
mentirali glede na čustvene odzive posameznika ali njegovo moralnost.
