Page 187 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 187
rešitve, ali navedbo, da je to žaljivo do prizadetega. Javno udejstvovanje torej usmerja
argumentacijo pravice do izražanja mnenja k posamezniku, njegovemu čustvenemu doži-
vljanju ali moralnemu sklepanju.
Preverili smo tudi, ali se razumevanje pravice do izražanja lastnega mnenja povezuje
s kulturo šole. Soglašanje ali zavrnitev uveljavljanja pravice do izražanja mnenja, čeprav je
žaljivo, se ni povezovalo z zaznavanjem kulture šole. Zaznavanje elitistične kulture šole se
statistično značilno razlikuje med mladostniki, ki so različno argumentirali pravico do iz-
ražanja mnenja, četudi je žaljivo (ANOVA: F(4,854) = 11,59; p = ,003). Nižjo stopnjo eliti-
stične kulture šole so zaznali mladostniki, ki so utemeljevali izražanje žaljivega mnenja z
iskrenostjo, ki lahko privede do rešitve. Višja stopnja enakosti v medosebnih odnosih na
šoli predstavlja tudi kontekst odprtih diskusij, v katerih je posameznikom dopuščeno is-
kreno izjavljanje lastnih mnenj.
Soglašanje ali zavrnitev uveljavljanja pravice do izražanja mnenja, čeprav je žaljivo, niti
argumentacije, se niso povezovale z zaznavanjem razredne klime.
Povzetek
Rešitev hipotetične dileme mladostniki najpogosteje vidijo v skupni rešitvi celega ra-
zreda ali v tem, da problem reši tretja oseba. Redkeje so predlagali individualno reševanje
problema. Dijaki so pogosteje navajali skupinsko rešitev, učenci pa participacijo več posa-
meznih udeležencev. Skupinsko rešitev so večinoma utemeljili s prepoznanimi potrebami
oseb, ki potrebujejo pomoč in pripadnostjo skupnosti. V predlogih individualnih rešitev
so se pogosteje sklicevali na materialne okoliščine. Dijaki so rešitve pogosteje utemeljeva-
li s potrebami in pripadnostjo skupnosti, učenci pa z družbenimi normami in moralno-
stjo pomočnikov.
Mladostniki so predlagali različne rešitve glede na različen socialni položaj prejemni-
kov pomoči: višji status se je povezoval s pogostejšimi individualnimi rešitvami, nižji pa z
rešitvijo s strani tretje osebe ali skupinsko. Nižji socialni status prejemnika pomoči je po-
gosteje vzbudil presojanje utemeljeno na normativnih pričakovanjih pomoči kot v situaci-
jah, ko je bil socialni status pomoči potrebnega višji.
Normo solidarnosti mladostniki večinoma podpirajo, vendar pogosteje učenci kot di-
jaki. Podporo so najpogosteje utemeljili s pripadnostjo skupnosti in družbenimi norma-
mi pravičnosti oz. moralnosti. Zavračanje solidarnosti kot skupinske rešitve problema pa
so najpogosteje utemeljili z materialnimi pogoji in osebnimi odločitvami. Mlajši mlado-
stniki (učenci) so solidarnost pogosteje utemeljili z gledišča osebnih potreb prosilcev po-
moči, starejši (dijaki) pa z gledišča moralnosti pomočnikov in materialnih okoliščin, ki
argumentacijo pravice do izražanja mnenja k posamezniku, njegovemu čustvenemu doži-
vljanju ali moralnemu sklepanju.
Preverili smo tudi, ali se razumevanje pravice do izražanja lastnega mnenja povezuje
s kulturo šole. Soglašanje ali zavrnitev uveljavljanja pravice do izražanja mnenja, čeprav je
žaljivo, se ni povezovalo z zaznavanjem kulture šole. Zaznavanje elitistične kulture šole se
statistično značilno razlikuje med mladostniki, ki so različno argumentirali pravico do iz-
ražanja mnenja, četudi je žaljivo (ANOVA: F(4,854) = 11,59; p = ,003). Nižjo stopnjo eliti-
stične kulture šole so zaznali mladostniki, ki so utemeljevali izražanje žaljivega mnenja z
iskrenostjo, ki lahko privede do rešitve. Višja stopnja enakosti v medosebnih odnosih na
šoli predstavlja tudi kontekst odprtih diskusij, v katerih je posameznikom dopuščeno is-
kreno izjavljanje lastnih mnenj.
Soglašanje ali zavrnitev uveljavljanja pravice do izražanja mnenja, čeprav je žaljivo, niti
argumentacije, se niso povezovale z zaznavanjem razredne klime.
Povzetek
Rešitev hipotetične dileme mladostniki najpogosteje vidijo v skupni rešitvi celega ra-
zreda ali v tem, da problem reši tretja oseba. Redkeje so predlagali individualno reševanje
problema. Dijaki so pogosteje navajali skupinsko rešitev, učenci pa participacijo več posa-
meznih udeležencev. Skupinsko rešitev so večinoma utemeljili s prepoznanimi potrebami
oseb, ki potrebujejo pomoč in pripadnostjo skupnosti. V predlogih individualnih rešitev
so se pogosteje sklicevali na materialne okoliščine. Dijaki so rešitve pogosteje utemeljeva-
li s potrebami in pripadnostjo skupnosti, učenci pa z družbenimi normami in moralno-
stjo pomočnikov.
Mladostniki so predlagali različne rešitve glede na različen socialni položaj prejemni-
kov pomoči: višji status se je povezoval s pogostejšimi individualnimi rešitvami, nižji pa z
rešitvijo s strani tretje osebe ali skupinsko. Nižji socialni status prejemnika pomoči je po-
gosteje vzbudil presojanje utemeljeno na normativnih pričakovanjih pomoči kot v situaci-
jah, ko je bil socialni status pomoči potrebnega višji.
Normo solidarnosti mladostniki večinoma podpirajo, vendar pogosteje učenci kot di-
jaki. Podporo so najpogosteje utemeljili s pripadnostjo skupnosti in družbenimi norma-
mi pravičnosti oz. moralnosti. Zavračanje solidarnosti kot skupinske rešitve problema pa
so najpogosteje utemeljili z materialnimi pogoji in osebnimi odločitvami. Mlajši mlado-
stniki (učenci) so solidarnost pogosteje utemeljili z gledišča osebnih potreb prosilcev po-
moči, starejši (dijaki) pa z gledišča moralnosti pomočnikov in materialnih okoliščin, ki
