Page 164 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 164
vladujočih norm, ki določajo vedenje vseh pripadnikov te skupnosti in ohranjajo njeno
celovitost – kar je značilnost »moralnosti priznavanja zakona in reda« (četrta stopnja po
Kohlbergu, 1984). Na podlagi tega lahko sklepamo, da mladostnikovo razumevanje sku-
pinskega odločanja temelji na moralnem presojanju, ki usmerja njegovo socialno perspek-
tivo, s katere rešuje skupinske probleme.
Udeleženci, ki so reševali A ali B različico dileme, se ne razlikujejo med seboj v števi-
lu argumentov, ki so jih podali za predlagano rešitev. Med različicama dileme tudi ni pri-
hajalo do razlik v utemeljevanju rešitev med osnovnošolci in srednješolci z izjemo katego-
rije 5 – družbene norme ( χ2 = 5,20; p = ,023). Ta kategorija argumentov je bila pogo-
(1,868)
stejša pri A različici (7,6 %) kot pri B različici (3,9 %). Nižji socialni status prejemnika po-
moči torej pogosteje vzbuja presojanje na podlagi normativnih prosocialnih pričakovanjih
kot v situacijah, ko je socialni status pomoči potrebnega višji.
Sprejemanje skupne odločitve – pomen skupinske solidarnosti
Mladostnikom smo predstavili tudi eno od možnih rešitev predstavljene hipotetične
dileme, tj. skupno zbiranje denarja. Zastavili smo jim vprašanje »Ali bi morali vsi učenci v
razredu sodelovati pri zbiranju denarja?« z namenom ugotoviti, ali je takšna rešitev zanje
normativna ali ne. Osnovnošolci in srednješolci so se značilno razlikovali med seboj gle-
de soglašanja ali zavrnitve tega vprašanja ( χ2 = 11,72; p = ,001). Več osnovnošolcev je
(1,824)
odgovorilo z »da« (63,9 % OŠ in 50,7 % SŠ), več srednješolcev pa z »ne« (36,1 % OŠ in
49,3 % SŠ). Ti rezultati kažejo, da je skupinska solidarnost v razredu pogosteje normativ-
na za osnovnošolce kot srednješolce.
Svoje soglasje ali zavrnitev vprašanja so morali mladostniki tudi utemeljiti. Večina
udeležencev (80,8 %) je podala po en razlog za argumentacijo svoje izbire (da oz. ne). Gle-
de na število različnih kategorij razlogov so se osnovnošolci in srednješolci razlikovali med
seboj ( χ2 = 18,70; p = ,000), in sicer večji delež osnovnošolcev ni podal nobenega ra-
(3,868)
zloga (14,6 % OŠ in 5,9 % SŠ), več srednješolcev pa je podalo enega (82,6 % SŠ in 76 %
OŠ), dva (10,8 % SŠ in 9,3 % OŠ) ali tri (0,6 % SŠ in 0 % OŠ) različne razloge.
Različni argumenti, ki so jih navedli za sprejemanje oz. zavračanje norme skupinske
solidarnosti so po kategorijah prvega in drugega reda predstavljeni v tabeli x. V nadaljeva-
nju pa so navedene vse kategorije teh argumentov:
§ V kategorijo drugega reda »1. materialni razlogi« smo združili odgovore katego-
rij prvega reda tako za odgovor »Da, ker …«, in sicer 2. finančno najboljša rešitev (6,2
celovitost – kar je značilnost »moralnosti priznavanja zakona in reda« (četrta stopnja po
Kohlbergu, 1984). Na podlagi tega lahko sklepamo, da mladostnikovo razumevanje sku-
pinskega odločanja temelji na moralnem presojanju, ki usmerja njegovo socialno perspek-
tivo, s katere rešuje skupinske probleme.
Udeleženci, ki so reševali A ali B različico dileme, se ne razlikujejo med seboj v števi-
lu argumentov, ki so jih podali za predlagano rešitev. Med različicama dileme tudi ni pri-
hajalo do razlik v utemeljevanju rešitev med osnovnošolci in srednješolci z izjemo katego-
rije 5 – družbene norme ( χ2 = 5,20; p = ,023). Ta kategorija argumentov je bila pogo-
(1,868)
stejša pri A različici (7,6 %) kot pri B različici (3,9 %). Nižji socialni status prejemnika po-
moči torej pogosteje vzbuja presojanje na podlagi normativnih prosocialnih pričakovanjih
kot v situacijah, ko je socialni status pomoči potrebnega višji.
Sprejemanje skupne odločitve – pomen skupinske solidarnosti
Mladostnikom smo predstavili tudi eno od možnih rešitev predstavljene hipotetične
dileme, tj. skupno zbiranje denarja. Zastavili smo jim vprašanje »Ali bi morali vsi učenci v
razredu sodelovati pri zbiranju denarja?« z namenom ugotoviti, ali je takšna rešitev zanje
normativna ali ne. Osnovnošolci in srednješolci so se značilno razlikovali med seboj gle-
de soglašanja ali zavrnitve tega vprašanja ( χ2 = 11,72; p = ,001). Več osnovnošolcev je
(1,824)
odgovorilo z »da« (63,9 % OŠ in 50,7 % SŠ), več srednješolcev pa z »ne« (36,1 % OŠ in
49,3 % SŠ). Ti rezultati kažejo, da je skupinska solidarnost v razredu pogosteje normativ-
na za osnovnošolce kot srednješolce.
Svoje soglasje ali zavrnitev vprašanja so morali mladostniki tudi utemeljiti. Večina
udeležencev (80,8 %) je podala po en razlog za argumentacijo svoje izbire (da oz. ne). Gle-
de na število različnih kategorij razlogov so se osnovnošolci in srednješolci razlikovali med
seboj ( χ2 = 18,70; p = ,000), in sicer večji delež osnovnošolcev ni podal nobenega ra-
(3,868)
zloga (14,6 % OŠ in 5,9 % SŠ), več srednješolcev pa je podalo enega (82,6 % SŠ in 76 %
OŠ), dva (10,8 % SŠ in 9,3 % OŠ) ali tri (0,6 % SŠ in 0 % OŠ) različne razloge.
Različni argumenti, ki so jih navedli za sprejemanje oz. zavračanje norme skupinske
solidarnosti so po kategorijah prvega in drugega reda predstavljeni v tabeli x. V nadaljeva-
nju pa so navedene vse kategorije teh argumentov:
§ V kategorijo drugega reda »1. materialni razlogi« smo združili odgovore katego-
rij prvega reda tako za odgovor »Da, ker …«, in sicer 2. finančno najboljša rešitev (6,2
