Page 156 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3

red. kategorije 1. red. kategorije primeri

OŠ: Volitve za drug izlet ali ta.

10. ni konkretne rešitve SŠ: Da bi vsi nekako skupaj pomagali.
Pomoč pri plačilu. Da bi tudi onadva imela priložnost iti.
Predlagala bi zbiranje denarja.

13. ni rešitve OŠ: V razredu načrtujemo skupen izlet.
Ne vem, nič mi ne pride na pamet.
13. ne vem/neustrezno Da pomagajo drugim tudi če so v finančni stiski.

SŠ: Glede rešitve mi je popolnoma vseeno.
Nobene, ker to ni moja stvar.
Odvisno je, kdo je in od kod je.
Ne vem.

Predlagane rešitve (šest kategorij drugega reda) smo primerjali med osnovnošolci in

srednješolci. Glede števila predlaganih različnih rešitev se osnovnošolci in srednješolci

med seboj niso razlikovali. Deleži mladostnikov, ki so podali odgovore vsake kategorije,

pa se razporejajo značilno različno od teoretične porazdelitve, in sicer se kategorije 2 (oni

in mi), 4 (tretja oseba), 6 in 13 (ne vem, brez argumenta) pogosteje pojavljajo pri osnovno-

šolcih, kategorije 1 (razred), 3 (sama) in 5 pa pri srednješolcih ( χ2 = 16,95; p = ,009).
(6,808)
Dijaki so pogosteje rešili problem s skupinsko odločitvijo, ki implicira solidarnost v razre-

du, medtem ko so ga osnovnošolci pogosteje reševali s participacijo več individualnih ude-

ležencev, vpletenih in zunanjih.

Porazdelitev možnih rešitev (v kategorijah drugega reda) se statistično značilno raz-

likuje med mladostniki, ki so reševali dve različice dileme, A oz. B ( χ2 = 17,13; p =
(5,781)
,004; V=,148). Pri različici A so pogosteje navajali reševanje problema s strani tretje ose-

be (npr. šolski sklad; kategorija 4) ali v kombinaciji razreda, učencev, ki imata problem in

tretje osebe (kategorija 5). Pri različici B pa so pogosteje navajali, naj problem, ki ga imata,

rešita učenca sama (kategorija 3) ali pa ga rešita v kombinaciji s sošolci v razredu (katego-

rija 6). Različen status pomoči potrebnih implicira drugačne norme, ki usmerjajo drugač-

ne odločitve. V primeru nižjega socialnega položaja pomoči potrebnih (iz revnejše druži-

ne, različica A) so mladostniki pogosteje problem prepustili v reševanje tretji osebi ali pa

so pri tej odločitvi bili z njimi pripravljeni sodelovati tudi v razredu. V primeru višjega so-

cialnega položaja pomoči potrebnih (športniki, iz bogatejše družine, različica B) pa so re-

ševanje problema pogosteje prepustili njim samim ali pa v sodelovanju z razredom. Ti re-

zultati kažejo, da nižji socialni položaj pomoči potrebnih pogosteje vzbuja normo prosoci-

alnega vedenja (pomoči), vendar odgovornost zanjo pripisujejo predvsem tretji osebi (po-

