Page 118 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 118
eli knjigi in Zakonu o osnovni šoli (Gril, Klemenčič in Autor, 2009). Že glede na večjo
sistemsko podporo participaciji učencev pri pouku v osnovni šoli kot v srednji lahko pri-
čakujemo pri slednjih manj pogosto prakso aktivnega pouka.
Slika 18: Pogostost aktivnega pouka v osnovni in srednji šoli (nižja vrednost predstavlja
pogostejše aktivne metode dela pri pouku).
Med učitelji/profesorji različnih predmetov so se pokazale statistično značilne razli-
ke v pogostosti organizacije aktivnega pouka (ANOVA: F(3,299) = 4,16; p = 0,007). Aktiv-
ni pouk največkrat organizirajo učitelji/profesorji jezika (M = 42,86; SD = 6,19), nekoli-
ko manj pogosto učitelji/profesorji športa (M = 43,30; SD = 7,98), še redkeje učitelji/pro-
fesorji družboslovja in umetnosti (M = 45,10; SD = 7,17) in najredkeje učitelji/profesorji
naravoslovja in tehnike (M = 46,26; SD = 7,58). Parne primerjave so med skupinami uči-
teljev/profesorjev pokazale statistično značilne razlike v pogostosti organizacije aktivnega
pouka med učitelji/profesorji naravoslovnih in tehniških predmetov ter učitelji/profesor-
ji jezika (p = 0,006). Ti rezultati kažejo, da uporabo metod dela pri pouku pogojujejo vse-
bine predmetov. Aktivne metode dela se kažejo kot ustreznejše pri pouku jezika, športa in
družboslovja kot v naravoslovju in tehniki.
Pri učiteljih v osnovni šoli se pogostost aktivnega pouka ne povezuje po nobeni kom-
ponenti z zaznano kulturo šole. Pri profesorjih v srednji šoli se aktivni pouk nizko pozitiv-
no povezuje z obema komponentama kulture šole; z zaznano stopnjo participacije učen-
cev v šoli (r = 0,342; p = 0,000) in odzivnostjo na kršitve norm (r = 0,213; p = 0,003). Le
sistemsko podporo participaciji učencev pri pouku v osnovni šoli kot v srednji lahko pri-
čakujemo pri slednjih manj pogosto prakso aktivnega pouka.
Slika 18: Pogostost aktivnega pouka v osnovni in srednji šoli (nižja vrednost predstavlja
pogostejše aktivne metode dela pri pouku).
Med učitelji/profesorji različnih predmetov so se pokazale statistično značilne razli-
ke v pogostosti organizacije aktivnega pouka (ANOVA: F(3,299) = 4,16; p = 0,007). Aktiv-
ni pouk največkrat organizirajo učitelji/profesorji jezika (M = 42,86; SD = 6,19), nekoli-
ko manj pogosto učitelji/profesorji športa (M = 43,30; SD = 7,98), še redkeje učitelji/pro-
fesorji družboslovja in umetnosti (M = 45,10; SD = 7,17) in najredkeje učitelji/profesorji
naravoslovja in tehnike (M = 46,26; SD = 7,58). Parne primerjave so med skupinami uči-
teljev/profesorjev pokazale statistično značilne razlike v pogostosti organizacije aktivnega
pouka med učitelji/profesorji naravoslovnih in tehniških predmetov ter učitelji/profesor-
ji jezika (p = 0,006). Ti rezultati kažejo, da uporabo metod dela pri pouku pogojujejo vse-
bine predmetov. Aktivne metode dela se kažejo kot ustreznejše pri pouku jezika, športa in
družboslovja kot v naravoslovju in tehniki.
Pri učiteljih v osnovni šoli se pogostost aktivnega pouka ne povezuje po nobeni kom-
ponenti z zaznano kulturo šole. Pri profesorjih v srednji šoli se aktivni pouk nizko pozitiv-
no povezuje z obema komponentama kulture šole; z zaznano stopnjo participacije učen-
cev v šoli (r = 0,342; p = 0,000) in odzivnostjo na kršitve norm (r = 0,213; p = 0,003). Le
