Page 117 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 117
kuje. Razlike so se pokazale le med dekleti in fanti – slednji zaznavajo razrede kot bolj
notranje kohezivne.
Zaznavanje šolske kulture se povezuje za zaznano razredno klimo pri učiteljih/profe-
sorjih in učencih/dijakih. Višja stopnja participativne kulture na šoli se povezuje z bolj so-
delovalnimi odnosi v razredu (po mnenju učiteljev) oz. bolj kohezivnimi razredi (po mne-
nju učencev). Nižja stopnja participativne kulture šole pa se povezuje z višjo stopnjo tek-
movalnosti v razredu (po mnenju učiteljev) oz. bolj elitistična kultura šole se povezuje z
manj kohezivnimi razredi (po mnenju učencev).
Aktivni pouk
Zanimalo nas je, ali imajo učenci možnost vključevanja in soodločanja tudi v samem
učnem procesu, torej pri pouku. Učitelji so na 5-stopenjski lestvici ocenjevali, pri koli-
kšnem deležu ur pouka v izbranem razredu vključujejo učence pri pouku na različne na-
čine, opisane s štirinajstimi trditvami. Analiza glavnih komponent je pokazala ustreznost
enokomponentne strukture, ki pojasni 31,1 % delež skupne variance trinajstih postavk
(njihova nasičenost: h2 = [0,42; 0,74]). Eno postavko smo zaradi nizke nasičenosti izklju-
čili iz nadaljnjih analiz. Ta lestvica ima visoko notranjo konsistentnost (α = 0,82).
Lestvico sestavljajo naslednje postavke: »Z učenci razpravljamo o izbiri oblike dela pri
pouku«, »Z učenci razpravljamo o izbiri teme za obravnavo«, »Z učenci razpravljamo pri
ocenjevanju znanja«, »Z učenci razpravljamo o predlogih tem obšolskih dejavnosti«, »Z
učenci razpravljamo o izbiri učnih gradiv«, »Z učenci obravnavamo snov tako, da jo pred-
stavijo učenci«, »Z učenci se dogovarjamo o pravilih vedenja v razredu«, »Z učenci skupaj
rešujemo konflikte v razredu«, »Z učenci se dogovarjamo o učnih ciljih«, »Z učenci delamo
po skupinah«, »Z učenci organiziramo medsebojno pomoč pri učenju«, »Z učenci razpra-
vljamo o obravnavanih vsebinah« in »Z učenci obravnavamo snov tako, da učenci sprašuje-
jo«. Vse postavke opredeljujejo aktivno vlogo in sodelovanje učencev pri pouku. Iz teh tri-
najstih postavk smo sestavili novo spremenljivko, ki smo jo poimenovali »aktivni pouk«
(na kateri nižja vrednost predstavlja višjo stopnjo aktivnega vključevanja učencev pri po-
uku).
Učitelji v osnovnih in srednjih šolah se statistično značilno razlikujejo glede organiza-
cije pouka (t(1,305) = -3,06; p = 0,002). Učitelji v osnovnih šolah pogosteje organizirajo ak-
tivni pouk (M = 42,86; SD = 6,93) kot profesorji v srednjih šolah (M = 45,50; SD = 7,58).
Najbrž lahko to razliko med dvema stopnjama izobraževanja pojasnimo z razlikami v ku-
rikulu. Aktivni pouk je predpisana metoda dela v učnih načrtih pri številnih predmetih v
osnovni šoli, participacija učencev v vzgojno-izobraževalnem procesu pa ima podlago tudi
notranje kohezivne.
Zaznavanje šolske kulture se povezuje za zaznano razredno klimo pri učiteljih/profe-
sorjih in učencih/dijakih. Višja stopnja participativne kulture na šoli se povezuje z bolj so-
delovalnimi odnosi v razredu (po mnenju učiteljev) oz. bolj kohezivnimi razredi (po mne-
nju učencev). Nižja stopnja participativne kulture šole pa se povezuje z višjo stopnjo tek-
movalnosti v razredu (po mnenju učiteljev) oz. bolj elitistična kultura šole se povezuje z
manj kohezivnimi razredi (po mnenju učencev).
Aktivni pouk
Zanimalo nas je, ali imajo učenci možnost vključevanja in soodločanja tudi v samem
učnem procesu, torej pri pouku. Učitelji so na 5-stopenjski lestvici ocenjevali, pri koli-
kšnem deležu ur pouka v izbranem razredu vključujejo učence pri pouku na različne na-
čine, opisane s štirinajstimi trditvami. Analiza glavnih komponent je pokazala ustreznost
enokomponentne strukture, ki pojasni 31,1 % delež skupne variance trinajstih postavk
(njihova nasičenost: h2 = [0,42; 0,74]). Eno postavko smo zaradi nizke nasičenosti izklju-
čili iz nadaljnjih analiz. Ta lestvica ima visoko notranjo konsistentnost (α = 0,82).
Lestvico sestavljajo naslednje postavke: »Z učenci razpravljamo o izbiri oblike dela pri
pouku«, »Z učenci razpravljamo o izbiri teme za obravnavo«, »Z učenci razpravljamo pri
ocenjevanju znanja«, »Z učenci razpravljamo o predlogih tem obšolskih dejavnosti«, »Z
učenci razpravljamo o izbiri učnih gradiv«, »Z učenci obravnavamo snov tako, da jo pred-
stavijo učenci«, »Z učenci se dogovarjamo o pravilih vedenja v razredu«, »Z učenci skupaj
rešujemo konflikte v razredu«, »Z učenci se dogovarjamo o učnih ciljih«, »Z učenci delamo
po skupinah«, »Z učenci organiziramo medsebojno pomoč pri učenju«, »Z učenci razpra-
vljamo o obravnavanih vsebinah« in »Z učenci obravnavamo snov tako, da učenci sprašuje-
jo«. Vse postavke opredeljujejo aktivno vlogo in sodelovanje učencev pri pouku. Iz teh tri-
najstih postavk smo sestavili novo spremenljivko, ki smo jo poimenovali »aktivni pouk«
(na kateri nižja vrednost predstavlja višjo stopnjo aktivnega vključevanja učencev pri po-
uku).
Učitelji v osnovnih in srednjih šolah se statistično značilno razlikujejo glede organiza-
cije pouka (t(1,305) = -3,06; p = 0,002). Učitelji v osnovnih šolah pogosteje organizirajo ak-
tivni pouk (M = 42,86; SD = 6,93) kot profesorji v srednjih šolah (M = 45,50; SD = 7,58).
Najbrž lahko to razliko med dvema stopnjama izobraževanja pojasnimo z razlikami v ku-
rikulu. Aktivni pouk je predpisana metoda dela v učnih načrtih pri številnih predmetih v
osnovni šoli, participacija učencev v vzgojno-izobraževalnem procesu pa ima podlago tudi
