Page 111 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 111
a nasičenost: h2 = [0,51; 0,74]; delež pojasnjene skupne variance je 29,0 %), druga kom-
ponenta ustrezno pojasni sovariiranje drugih treh postavk (njihova nasičenost: h2 = [0,70;
0,76]; delež pojasnjene skupne variance je 19,6 %). Eno postavko smo izključili iz nadalj-
njih analiz zaradi nizke nasičenosti z obema komponentama. Tri postavke (označene z
–O) smo obratno vrednotili. Prva lestvica ima zmerno visoko notranjo konsistentnost (α
= 0,73), druga lestvica pa nizko (α = 0,62). Komponenti med seboj zmerno visoko nega-
tivno korelirata tako pri osnovnošolskih učiteljih (r = -0,399; p = 0,000) kot srednješol-
skih profesorjih (r = -0,394; p = 0,000).
Prvo lestvico sestavljajo naslednje postavke: »O pravilih v razredu se učenci dogovar-
jamo skupaj z učitelji«, »Učitelji pomagajo reševati spore med učenci«, »Na naši šoli se uči-
telji posvetujejo z učenci, preden se odločijo o pomembnih stvareh«, »Učitelji upoštevajo pre-
dloge, ki jih učenci dajemo pri pouku«, »Na naši šoli smemo učenci odkrito opozarjati na
krivice in nepravilnosti, ki jih opazimo« in »Učitelji ne dopuščajo žalitev med učenci«. Vse
te postavke opredeljujejo vključenost učencev v odločanje o dejavnostih in pouku na šoli
ter spodbujanje prosocialnega ravnanja. Iz teh treh postavk smo sestavili novo spremen-
ljivko, ki označuje kulturo šole glede na vključevanje, sodelovanje in medsebojno spreje-
manje med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa. Poimenovali smo jo »par-
ticipativna kultura šole« (na kateri nižja vrednost predstavlja višjo stopnjo participacije
učencev v šoli).
Drugo lestvico sestavljajo naslednje postavke: »Nekateri učenci in učenke imajo v šoli
več priložnosti za uspeh kot drugi (–O)«, »V šoli je včasih treba tudi grdo ravnati, da dose-
žemo svoje (–O)« in »Nekateri učitelji so žaljivi do učencev (–O)«. Vse tri postavke opre-
deljujejo različne oblike razlikovanja med učenci, tako z gledišča priložnosti, ki jih imajo
učenci na šoli, ali njihovega medsebojnega ravnanja ali gledišča ravnanja učiteljev. Iz teh
treh postavk smo sestavili novo spremenljivko, ki označuje kulturo šole glede na spodbuja-
nje razlikovanja, rivalstva in medsebojnega izključevanja. Poimenovali smo jo »elitistična
kultura« (na kateri nižja vrednost predstavlja nižjo stopnjo spodbujanja elitizma na šoli,
višja vrednost pa bolj elitistično kulturo šole).
V zaznavanju šolske kulture po prvi komponenti se osnovnošolci statistično značilno
razlikujejo od srednješolcev (ANOVA: F(1,833) = 105,97; p = 0,000). Učenci (M = 13,49;
SD = 4,39) zaznavajo bolj participativno kulturo na svoji šoli kot dijaki (M = 17,10; SD =
4,54). Pri drugi komponenti razlike niso bile statistično značilne. Tudi med tremi staro-
stnimi skupinami mladostnikov so se pokazale razlike v zaznavanju prve komponente šol-
ske kulture (F(2,833) = 55,75; p = 0,000). Šestošolci zaznavajo najbolj participativno kultu-
ponenta ustrezno pojasni sovariiranje drugih treh postavk (njihova nasičenost: h2 = [0,70;
0,76]; delež pojasnjene skupne variance je 19,6 %). Eno postavko smo izključili iz nadalj-
njih analiz zaradi nizke nasičenosti z obema komponentama. Tri postavke (označene z
–O) smo obratno vrednotili. Prva lestvica ima zmerno visoko notranjo konsistentnost (α
= 0,73), druga lestvica pa nizko (α = 0,62). Komponenti med seboj zmerno visoko nega-
tivno korelirata tako pri osnovnošolskih učiteljih (r = -0,399; p = 0,000) kot srednješol-
skih profesorjih (r = -0,394; p = 0,000).
Prvo lestvico sestavljajo naslednje postavke: »O pravilih v razredu se učenci dogovar-
jamo skupaj z učitelji«, »Učitelji pomagajo reševati spore med učenci«, »Na naši šoli se uči-
telji posvetujejo z učenci, preden se odločijo o pomembnih stvareh«, »Učitelji upoštevajo pre-
dloge, ki jih učenci dajemo pri pouku«, »Na naši šoli smemo učenci odkrito opozarjati na
krivice in nepravilnosti, ki jih opazimo« in »Učitelji ne dopuščajo žalitev med učenci«. Vse
te postavke opredeljujejo vključenost učencev v odločanje o dejavnostih in pouku na šoli
ter spodbujanje prosocialnega ravnanja. Iz teh treh postavk smo sestavili novo spremen-
ljivko, ki označuje kulturo šole glede na vključevanje, sodelovanje in medsebojno spreje-
manje med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa. Poimenovali smo jo »par-
ticipativna kultura šole« (na kateri nižja vrednost predstavlja višjo stopnjo participacije
učencev v šoli).
Drugo lestvico sestavljajo naslednje postavke: »Nekateri učenci in učenke imajo v šoli
več priložnosti za uspeh kot drugi (–O)«, »V šoli je včasih treba tudi grdo ravnati, da dose-
žemo svoje (–O)« in »Nekateri učitelji so žaljivi do učencev (–O)«. Vse tri postavke opre-
deljujejo različne oblike razlikovanja med učenci, tako z gledišča priložnosti, ki jih imajo
učenci na šoli, ali njihovega medsebojnega ravnanja ali gledišča ravnanja učiteljev. Iz teh
treh postavk smo sestavili novo spremenljivko, ki označuje kulturo šole glede na spodbuja-
nje razlikovanja, rivalstva in medsebojnega izključevanja. Poimenovali smo jo »elitistična
kultura« (na kateri nižja vrednost predstavlja nižjo stopnjo spodbujanja elitizma na šoli,
višja vrednost pa bolj elitistično kulturo šole).
V zaznavanju šolske kulture po prvi komponenti se osnovnošolci statistično značilno
razlikujejo od srednješolcev (ANOVA: F(1,833) = 105,97; p = 0,000). Učenci (M = 13,49;
SD = 4,39) zaznavajo bolj participativno kulturo na svoji šoli kot dijaki (M = 17,10; SD =
4,54). Pri drugi komponenti razlike niso bile statistično značilne. Tudi med tremi staro-
stnimi skupinami mladostnikov so se pokazale razlike v zaznavanju prve komponente šol-
ske kulture (F(2,833) = 55,75; p = 0,000). Šestošolci zaznavajo najbolj participativno kultu-
